Ronnie James Dio že več kot trideset let piše zgodovino heavy metala/rocka in glede na formo, ki jo kaže v zadnjih letih, si nihče ne želi, da bi se odpravil v že zdavnaj zasluženo »penzijo«. Res je, da so njegovi najboljši solo albumi izšli že pred dvema desetletjema, a predvsem s Killing The Dragon je dokazal, da zna še vedno narediti kvaliteten album.
Medtem je v njegovi zasedbi prišlo do novih kadrovskih sprememb, vrnil se je kitarist Craig Goldy (igral na Dream Evil, Magica), basista Jimmy Baina pa je nazadnje zamenjal še en prekaljeni maček, Rudy Sarzo (ex- Whitesnake, Ozzy Osbourne, Quiet Riot). Album je sicer odigral Jeff Pilson. Master Of The Moon, studijski album številka deset, se začne z najudarnejšim komadom, odličnim One More For The Road. Žal je edini te vrste, v nadaljevanju se namreč vsi gibljejo v srednjem tempu, kot je bil to primer pri Magica, njihova skupna značilnost pa je še temačna atmosfera. Pri teh skladbah je poudarek med skladnostjo melodije in tršim, počasnejšim ritmom, kar jim zelo dobro uspe predvsem proti koncu albuma (I Am, Death By Love, In Dreams). Nekoliko presenetijo z »AC/DC«-jevskim začetkom pri The End Of The World, med boljše skladbe pa sodi vsaj še Shivers. Ob poslušanju albuma se čuti, da mu kot celoti manjka nekaj svežine, ki jo je na predhodnika vnesel prihod kitarista Douga Aldritcha, čeprav tudi Goldy odigra nekaj odličnih solaž, nikakor pa album ne trpi na vokalnem delu in ponovni fantastični Ronniejevi predstavi.
V celoti je Master Of The Moon dober Dio album, ki smo ga nekako lahko pričakovali, po kvaliteti nekje med Magica in Killing The Dragon (bližje prvega). Lahko pa bi bilo več skladb tipa One More For The Road.

Matjaž