Na današnji dan
2015
Poljaki Neuronia so danes izdali svoj tretji plošček Under the Same Sky
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
Spinefarm Records, 2018
Avtorica: Tina Urek

Testament. Dimmu Borgir. Anorexia Nervosa. Black Sabbath. Nightwish. Prijeten kupček bandov, ki si jih mnogi ne bi drznili vreči na kup, kaj šele poslušati takšno utrgano mešanico. No, potem pa je v moj elektronski poštni nabiralnik priletel promocijski paket in vabilo k recenziji novega albuma zasedbe Dragonlord. Prva stvar, ki me je pritegnila pri prenosu paketa, je bilo dejstvo, da je Dragonlord projekt Erica Petersona – ustanovnega člana in kitarista legendarnih Testament. Ko sem videla, da gre za simfonični black metal projekt, sem bila sicer malo v dvomih, ampak sem se vseeno odločila, da prisluhnem zadevi. Saj, kako slabo pa sploh lahko je? In na kratko povedano, mi je čeljust zaropotala po tipkovnici že v momentu, ko sem slišala prva dva komada. Če vam je všeč novi album skupine Dimmu Borgir, oz. Dimmu Borgir nasploh, vam bo zagotovo všeč tudi plošček, o katerem bom v spodnjih vrsticah napisala nekaj več. Dragonlord je, kot že omenjeno, projekt Erica Petersona, ki ga je leta 2000 začel skupaj s kolegom iz Testament, Stevom Di Giorgiom. Slednji je sicer kmalu zapustil projekt, tako da trenutno v njem delujejo še Lyle Livingston (Psypheria), Alex Bent (Trivium) ter vokalistka Leah, ki je snemala z bandi kot so Blind Guardian, Nightwish in Delain. Dominion je že tretji plošček zasedbe, na katerega pa so vsi poslušalci čakali kar 13 let. Sama sem album oz. projekt kar takoj obsodila na Dimmu Borgir št. 2, vendar pa sem po nekaj poslušanjih v komadih slišala tudi precej vplivov bandov, omenjenih na začetku. Recenzija, ki je pred vami, pa bo obogatena s kar nekaterimi »notranjimi« informacijami, ki mi jih je preko telefonskega pogovora zaupal sam Eric. Ta zaradi precej nesrečnih tehničnih zapletov ni bil posnet, a moj spomin zaenkrat še kar dobro dela.

Pa pojdimo od začetka. Kot omenjeno je Dragonlord projekt, ki je nastal daljnega leta 2000 oz. 2001. Zakaj Dragonlord? Ericova razlaga je precej preprosta. Eric = king = lord. Dragon pa izhaja iz tega, da je Eric rojen v letu zmaja (1964), projekt pa je prav tako ugledal luč sveta v letu zmaja (2000). In kako se oseba, ki večino svojega časa posveti velikanom Testament, loti novega, svojega projekta? Eric pravi, da so ga za black metal navdušili predvsem Anorexia Nervosa in pa Emperor. Iz teh dveh bandov črpa tudi največ navdiha za svoj projekt. Seveda pa so ga na začetku vsi čudno gledali – češ, kaj bo sedaj en Američan, Kalifornijec, vedel o black metalu in ne samo to, še začel s takšnim projektom. Ampak ni odnehal. Svoje demo posnetke je odnesel v studio, kjer se je vse začelo. Prvi dve izdaji sta bili sicer zelo natempirani. V tistih časih (prvi album je izšel 2001, drugi 2005) je bil Eric namreč primoran vse skupaj narediti zelo hitro in albuma sta bila posneta v dobrem tednu dni. Vse je bilo zelo šolsko, z urniki, katerih so se morali vsi strogo držati. Iz tega razloga takrat niti ni mislil in ne upal, da bo iz Dragonlord kar koli nastalo. Normalno pa mu tak sistem dela ni bil všeč (in verjetno le redko komu je), zato se je na novi album čakalo dolgih 13 let. In rezultat je odličen. Vrhunski. Kljub temu, da ni vokalist, kar je sam večkrat poudaril, je nastali album res balzam za ušesa. Kaj več o samem albumu si boste lahko prebrali v nadaljevanju. Album bo uradno izšel 21. septembra, dobili pa ga boste lahko tudi na vinilu. LP-ji so tudi ena izmed tem, o kateri je nanesla najina debata. Oba sva se strinjala s tem, da se vinilke ponovno vračajo nazaj in da je zvok na njih bolj pristen. Tako Eric zelo priporoča, da si omislite katerega izmed prednaročniških paketov (njihovega albuma namreč, ne telefonskega), v katerem boste poleg CD-ja in omejene izdaje mercha dobili tudi vinilko. Prav tako pa naj bi bil zanimiv tudi booklet albuma, ki bo na 30 straneh poleg besedil ponujal tudi ilustracije, ki spadajo k tematiki posameznega komada. Ko sem ga vprašala, katere izmed simfoničnih black metal bendov še rad posluša, je poleg že omenjenih Anorexia Nervosa in Dimmu Borgir beseda padla še na Cradle Of Filth, kjer pa je izključno iz strani oboževalca povedal, da so njihove stare izdaje super, kar delajo na novo pa je (žal) precej slabo. In sama se kar strinjam s to trditvijo. Za vse, ki pa vas še bolj zanima kakšno black metal glasbo posluša, vas vabiva, da prisluhnete njegovi radijski oddaji na internetnem radiu GimmeRadio (kjer imajo svoje podcaste tudi Johan Hegg, Randy Blythe in drugi). Prvo oddajo bo imel ravno 21. septembra, v njej pa bo predstavil 24 svojih najljubših black metal komadov. Na koncu najinega pogovora pa seveda nisem mogla mimo dejstva, da je kitarist pri slavnih Testament, ki za sredino prihodnjega leta obljubljajo izid nove, že trinajste studijske izdaje. Pri tem vprašanju sem bila zopet deležna zanimive anekdote. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi z bandi v naši mali deželi pod Alpami, če morda kakšen izmed članov malo bolj pogleda še v kakšen drug projekt. No, nekaj takega se dogaja tudi pri Testament. Kot glavni snovalec glasbe pri zasedbi je Eric namreč kar dostikrat deležen »teženja« s strani Chucka Billya. Temu med pisanjem in snemanjem dostikrat kakšna stvar sploh ni všeč, še vedno pa je bil zadovoljen takrat, ko je sam album požel velike uspehe. S temi mislimi sem ga seveda morala vprašati, ali pa je vseeno kdaj razmišljal o tem, da bi Testament postavil na stranski tir in se za kakšno turnejo ali dve posvetil Dragonlord (iz zelo zanesljivih virov sem namreč tudi izvedela, da ponudbe za turnejo prihajajo že iz praktično celega sveta, sploh iz Japonske). Njegov odgovor je bil ponovno zelo anekdotski – morda bi mu morala malo zrasti moda in pogum, da bi se zoperstavil Chucku in kolegom iz Testament in enostavno na stopničko višje spravil še Dragonlord. Kot sam pravi so v projektu absolutno možnosti za uspeh. Ob tem se je spomnil na uspeh Roba Zombija, ki je začel s svojo kariero tako, da je bil predskupina ravno Testament. Kljub vsemu pa bi to bil zelo velik korak glede na to, da so Testament ravno pred turnejo s Slayer, Lamb of God, Anthrax ter Napalm Death, ki jo je sam opisal kot neko časovnico razvoja (death in thrash) metala. Po novemu letu pa seveda sledi še novi album, ki bo sigurno s sabo pripeljal tudi turnejo ali dve. Ko sva že praktično zaključila z najinim pogovorom, pa mi je Eric razkril še eno zanimivost dotičnega albuma. Pri komadu The Discord of Melkor je za bas poprijel nihče drug kot Tilen Hudrap (in Eric ga je prvotno želel pokoristiti za snemanje celega albuma, kar pa zaradi precej natrpanega urnika obeh ni šlo)! Eric je Tilna spoznal pred leti, ko so Testament nujno potrebovali basista, ki bi vskočil namesto Steva DiGorgia za nekaj koncertov po Severni Ameriki. Vse skupaj pa se je začelo že veliko prej. Leta 2013 je bil Tilen sredi turneje in snemanja live albuma z Vicious Rumors in za produkcijo le-tega je poskrbel slavni producent Juan Urteaga (Machine Head, Testament, Exodus, Rammstein,…), ki je takoj slišal noro Tilnovo basiranje. Urteaga je takoj postal ultra oboževalec in stvar se je zaključila s snemanjem albuma za Vicious Rumors. Potem pa se je, kot že prej omenjeno, zgodilo sledeče. Steve DiGorgio je odšel na DTA Tour in Testament so ostali brez basista. Zato je Eric poklical Juana s prošnjo, da mu najde odličnega basista, po možnosti iz ZDA. Eric je dobil sledeč odgovor: »There is only one fuckin´ guy who can do this, and he is not from United States, he is from Slovenia in Europe, and his name is Tilen Hudrap«. Eric ga je seveda takoj prepoznal kot basista iz Vicious Rumors in Tilna enostavno poklical k sodelovanju. Kar je bil zopet trenutek, ki se je zapisal v anale EX-Yu metal scene (in je tudi največja stvar,  največja čast, ki se bo verjetno kadarkoli zgodila kateremu od naših metal glasbenikov), ker je imel Eric v tistem času zagotovo še kar nekaj kandidatov, ki bi z veseljem sprejeli to mesto – a ob tem, ko mu je Juan povedal in predlagal Tilna, na to ni niti pomislil. Najbolj zanimiva stvar pa je bila, da so bili v trenutku, ko so se bližali datumi koncertov, na turneji tako Vicious Rumors kot Testament in vaje so bile praktično neizvedljive. In verjeli ali ne, njihov prvi koncert, njihovo prvo srečanje, je bil ravno Heavy Montreal, eden izmed največjih metal festivalov na svetu. Koncert so seveda otvorili z legendarnim Over the Wall, kjer ima bass svoj manjši solo pred kitarsko solažo, ob odru pa so celoten koncert poslušali Abbath, Lamb of God, Sam Dunne, Faith No More in drugi. Celotna stvar je bila res nepozabna. Piko na i celotni zgodbi pa da še podatek, da je bil na teh datumih Tilnov roadie nihče drug kot Darren Sanders, brat Troya Sandersa (Mastodon), ki je sicer roadie pri Mastodon in velja za enega najbolj znanih roadijev v Ameriki! In tako se je začela zgodba njunega sodelovanja. Eric je med drugim Tilna prosil, da bi igral bass v zasedbi na morebitnih koncertih (kar bi bilo res zakon, op.p.) in od njega je seveda dobil pritrdilen odgovor, če bo le čas/urnik to dopuščal. Z Ericom sva najin pogovor tako zaključila z obvezno slovensko debato, sedaj pa je čas, da res posvetim nekaj stavkov še albumu.

Dominion otvori primerno poimenovan Entrance. Rahlo pihajoči instrumentalni progresivni uvod, ki vas bo kar hitro popeljal v temne simfonije albuma. In to s precejšnjim black metal pridihom. Kitarski uvod, zborovske klaviature. Klasika. Sledi mu Dominion. Energično, udarno in res zelo podobno Dimmu Borgir. Izjemno rezek vokal, tisti tipični, black metalski, ki ga od Erica ne bi pričakovali, potem pa v ozadju klasične zborovske klaviature. A sploh lahko verjamete, da gre za kalifornijski black metal projekt? Sama sem potrebovala kar nekaj poslušanj, da sem dojela. Kakor koli, komad je odlično sestavljen in v dobrih petih minutah pokaže skorajda vse, kar nam zasedba ponuja v preostanku albuma. Kitarski solo, pa odlični temačni clean vokal. Dvojne pedalke na bobnih, nič preveč nasičeno, ampak vse točno tam, kjer mora biti, da se privije v uho in nikoli ne odide. Prav takšno udarnost in energičnost nadaljuje tudi Ominous Premonition. Sestavo komadov lahko brez slabe vesti primerjamo tudi z Behemoth, le da je zaradi velike mere klaviatur veliko bolj podobno že prej omenjenim Norvežanom. Verjamem pa, da bi večji poslušalci dotične zvrsti lahko potegnili še kakšno vzporednico z drugimi zasedbami. Sledi mu Lamia, pri kateremu je skupina uporabila precej »pozitivne« klaviature, s tem mislim na visoke tone, ki se kasneje v komadu sicer dobro ujamejo z uporabljenim ženskim vokalom. Sicer pa je komad eden izmed bolj razdelanih na albumu in se umika od povprečno že velikokrat slišane večine. Peterson je namreč vanj vključil toliko različnih riffov, da na momente spominjajo na Nightwish in na drugi strani celo Arch Enemy. Love of the Damned je, kot že ime pove, ljubezenska balada, ki se precej odmika od black metala. Peterson je v ta komad izlil vsa svoja glasbena znanja iz svojih projektov in vanj vmešal različne zvrsti. Rezultat je precej bolj progressive, heavy balada, ki morda niti ne paše na tak album, saj iz njega precej izstopa. Vse skupaj se sliši precej hard rockovsko, Eric pa s svojim vokalom doda celo Black Sabbath pridih. No, o tem presodite sami, je pa zaradi tega absolutno eden izmed boljših komadov projekta. Northlanders se začne precej thrashersko, vendar pa se vse kar hitro konča z dodatkom klaviatur in vokala. Če še nisem omenila, na albumu je 8 komadov in prav vsi presegajo čas štirih minut. Zadnji trije, začenši z Northlanders, pa v povprečju presegajo sedem minut. Komad je res dobro razdelan in kljub minutaži ni ne generičen, ne dolgočasen. Res je, da Peterson ne more brez (kar precej dolgih) kitarskih solaž, ki pa ne uničijo komadov. Vsaj meni ne. Sledi mu ponovno veliko bolj tradicionalno temačni The Discord of Melkor, v katerem odlične bass linije igra Tilen, kot že omenjeno. Melkor? Vam je to od kod znano? Seveda! Tolkien! Zgodba govori o Melkorju, liku demona, ki ga spoznamo v predzgodbi The Silmarillion. Melkor, ki postane Morgoth oz. prvi lord teme v Tolkienovi sagi. Tradicionalni pa tudi v tej smeri, da se bobnar ne špara, vokal je zelo v ospredju, vse ostalo pride le ob svojem času, svoja ušesa pa le napnite, saj tudi bass večkrat lepo zapoje iz ozadja. Sicer se v nadaljevanju komad razvije v veliko bolj moderno verzijo shredanja, ampak takšni so v večji meri vsi na albumu, saj v ozadju dišijo po thrasherski krvi Petersona. Album veličastno zaključi Serpents of Fire. Osem minutna mojstrovina, ki je kot plešoča češnja na vrhu tortice. Masivno, kvalitetno nasičeno in izjemno poslušljivo! Ploščku, vsaj zame osebno, potrjuje stopničke na letošnji lestvici najboljših izdaj. Že samo zaradi odličnih vokalov in sestave komadov si zasluži poslušanje s strani vsakega izmed vas!!

SORODNE VSEBINE:
2. 10. 2015Testament / Novice
14. 1. 2014Testament / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 12. 2018
Carpe Noctem - Vitrun
Recenzija
26. 11. 2018
Archgoat - The Luciferian Crown
Recenzija
6. 11. 2018
Behemoth - I Loved You At Your Darkest
Recenzija
24. 10. 2018
Teleport - The Expansion (demo)
Recenzija
1. 10. 2018
Dalkhu - Lamentation and Ardent Fire
Recenzija
28. 9. 2018
Obscura - Diluvium
Recenzija
26. 9. 2018
Aura Noir - Aura Noire
Recenzija
21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
KONCERTI & FESTIVALI
14. 12. 2018
Riffeater: Amalgam, Usil, Đezm
Orto Bar, Ljubljana
14. 12. 2018
Mist, Dark Nativity, Deumus
Music House, Gradec, Avstrija
15. 12. 2018
Disbelief, Firtan, Thormesis, Seduced, Veins Of Suffering
Club Q, Gradec, Avstrija
15. 12. 2018
Inmate, Pale Origins, Sober Assault
Klub eMCe plac, Velenje
15. 12. 2018
Metal Klavnica LI
MIKK klub, Murska Sobota
15. 12. 2018
Enter the Pit: Reach, Laid to Rest, Malisha Bahat
Xxx Bar, Celje