Prav šokiran sem bil, ko sem nekaj dni nazaj brskal po portalu in ugotovil, da o nemški elitni black metal zasedbi Endstille še ni bilo objavljenega nobenega prispevka. Seveda sem se takoj odločil, da je treba to spremeniti, najboljši način pa zagotovo predstavlja recenzija njihovega zadnjega albuma, ki je izšel maja letos.
Album nosi naslov Infektion 1813 in oblikovno ostaja zvest svojim šestim predhodnikom, od katerih je prvi zagledal temno luč sveta leta 2002. Slikovno gradivo, ki ga lahko poslušalec občuduje na šestnajstih straneh knjižice ter kartonastem ovitku zgoščenke, je posvečeno že dolgo minulim časom prve in druge svetovne vojne, album Infektion 1813 pa se poleg tega še očitno nekoliko spogleduje s časom pred prvo svetovno vojno. Temu je vsaj tako, če človek število v naslovu ter pripis v spodnjem desnem kotu na naslovnici »1913« razume kot letnici. Toda kot je za Endstille značilno, skupina pri uporabljenih slikah zmeraj pazi na to, da z njih ni razvidnih nobenih imen, simbolov ali drugih elementov nacizma, saj po lastnih besedah niso in nikoli ne bodo politično motiviran band.
Endstille si torej na idejnem in slikovno umetniškem področju že od same ustanovitve ostajajo zvesti; kdor sedaj pričakuje spremembe na glasbenem področju, se moti. Tudi v tem smislu se Endstille niso kaj prida spremenili. Z Infektion 1813 že sedmič ponujajo ekstremni black metal, kakršnega čutijo in doživljajo. V mojih očeh, ali bolje rečeno ušesih, zame predstavljajo nemško različico zgodnjih Marduk, ki niso naredili te napake, da bi postali dolgočasni. Čeprav stilsko Infektion 1813 ne ponuja nič novega, je Endstille ponovno uspelo navdušiti svoje stare fane in morda celo pridobiti kakšnega novega. Skorajda neprestani uporabi blast beatov ali dvojnega basa na bobnih, ki predstavljata večno osnovo in glavno oporo repetitivni glasbi Endstille, sledi prav tako hitro igranje na edini kitari, medtem ko je bas kitara slišna le pri nekoliko počasnejših delih. Nobena skladba ne vsebuje več kot tri ali štiri različne riffe, prehodi so tekoči in skorajda nevpadljivi, tako da ne zmotijo energije posameznega riffa.
Album se začne z udarnim in hitrim komadom, ki nosi naslov Anomie (brezzakonje, nezakonitost, brezpravje, družbena neurejenost) in izstopa zaradi šepetajočega dela odpetega refrena. Tik pred omenjenim delom instrumenti utihnejo, pevec zašepeta »Anomie«, nakar se divjanje nadaljuje. Enostavno perfektno. Sledi Trenchgoat, ki sicer ni nič posebnega, vendar pa vlogo napovedovalca komada Bloody H (The Hurt-Gene) opravi zelo dobro. Začetek slednjega komada se meša z besedami iz dokumentarca »You enter Germany«, nakar preide v groovy black metal riff, ki se do konca menjava z na dvojnem basu temelječim riffom. Na vokalu pa se menjava Zingultusovo kričanje z zadušenim zbornim petjem.
Endstille se na Infektion 1813 držijo še dveh za njih značilnih elementov. Brez originalnih posnetkov iz časa obeh vojn, ki so omejeni zgolj na en komad (World Aflame), tudi tokrat ni šlo. Poleg tega si niso pustili vzeti tipičnega zaključka albuma. Kot na vseh ploščah do sedaj je tudi zadnji komad na Infektion 1813, ki nosi naslov Endstille (končna tišina), z dodatkom Völkerschlächter (klavec narodov) v oklepajih, počasneje, umirjeno in izredno monotono odigran. Očitno je, da so Endstille repetitivnost v svoji glasbi razvili do perfekcije, saj si lahko privoščijo, da posnamejo deset in pol minutni komad, ki temelji zgolj na enem riffu, nima skorajda nič besedila in kljub temu nikoli ne zveni dolgočasno. Izjemen zaključek izjemnega albuma izjemne zasedbe, ki kljub menjavi dolgoletnega vokalista in ustanovitvenega člana Iblisa, ki je med drugim poleg Cruorja (bas in vokal) skrbel za večino besedil, ni izgubila na kakovosti. Sedaj lahko samo še upam, da bom Endstille kmalu spet videl v živo na kakšnem odru.