Nikoli si ne bi mislil, da bom tako z veseljem poslušal zelo moderen metal izdelek, ki že skoraj meji na »nu-metal«. Tisto o skoraj in zajcu pa menda vsi poznate. Prvi razlog za to nima neposredne zveze s tem albumom, temveč izvira iz prekomernega poslušanja vseh mogočih in nemogočih power metal izdelkov, ki so izšli v zadnjem času. A drugi, pomembnejši razlog, je vseeno sama glasba drugega albuma projekta Engine.
Glede na glasbo, ki jo igrajo, je zasedba Engine zelo presenetljiva: Ray Alder (Fates Warning), Joey Vera (Fates Warning, Armored Saint, Seven Witches), Bernie Versailles (Order Of The Illuminati, prej Agent Steel) in Pete Parada (Face To Face). Od vseh novodobnih »metalcev« se v prvi vrsti ločijo po »božanskem« Rayjevem vokalu, ki je tukaj bolj raznovrsten kot pri Fates Warning. Nekatere pesmi odpoje veliko bolj agresivno kot smo ga vajeni, v ostalih pa je Ray tak kot ga poznamo – zelo melodičen, čustven, malo melanholičen. In prav zaradi tega atmosfera na trenutke zelo spominja na Fates Warning. Od trenutnih MTV zvezdnikov pa se ločijo tudi po tem, da njihove pesmi niso narejene z namenom čimbolje se prodati ali pa za sproščanje najstniških frustracij pubertetnikov…
Ne le Rayjev vokal, tudi Joeyjeve vragolije na bassu niso nič nenavadnega zanj, to pa ne velja za Berniejeve moderne, trdo nastrojene kitare. Vseeno slednji odigra nekaj odličnih riffov; recimo pri dinamičnih Losing Ground in Suffocated. Kljub navidezni podobnosti so pesmi med seboj zelo raznolike, ob že prej omenjenih med najboljše z odličnim, sentimentalnim refrenom sodi The Perfect Star, pa tudi energična The Cure priredba Fascination Street in malo razmišljajoča Save Me.
Ta plošča je dokaz, da je meja med tradicionalnim in modernim heavy metalom vse tanjša. V primeru večje medijske pozornosti bi zaradi nje marsikdo lahko začel spoznavati tradicionalni metalski svet.

Matjaž