Finci se odpravljajo na Divji zahod, oziroma Divji zahod prihaja v finske tundre? Si predstavljate Western posnet na Finskem, s troli? Ne, jaz tudi ne, če pa bi Sergio Lione slišal uvodni instrumental v drugo Ensiferum ploščo, bi mogoče še res prišlo do česa takega.
Ferrum Aeternum je prav posrečen »finski folk meets spaggeti western soundtrack« intro, njegova melodija se ponovi tudi v sredini prve prave skladbe Iron, stvari pa se že v tej postavijo na svoje mesto. Naslovna skladba je prepoznavna, dinamična Ensiferum himna, ki se hitro usede v uho. Že tu je opaziti kombiniranje elementov večih različnih stilov, trših death/black s heavy/power ter seveda finskih folk vplivov. Melodije pogosto tudi kasneje skozi cel album izvirajo iz klasičnega heavy metala, lahko pa vas bodo spomnili tudi na Children Of Bodom. Skladba, ki je nekako najbolj značilna za ta album, ki strne njegovo dogajanje v šestih minutah, je Into Battle. Po atmosferičnem začetku sledi udarni del s stopnjevanjem tempa, double-bassom, »poskočnimi« riffi, heavy metalskimi solažami, nato tempo ob folk vložkih pade, potem pa spet udarijo. Spevni refreni so odpeti s čistim vokalom, ki je pravi kontrast prevladujočega rezkega, surovega. Drugače pa je plošča zelo raznolik izdelek, Slayer Of Light je čisti šus, Lost In Despair bi lahko označili za balado, Tale Of Revenge je kombinacija prejšnjih dveh, zanimiv je tudi junaški ep Lai Lai Hei s počasnejšim, akustičnim začetkom, akustičen in baladen je tudi zaključek, z ženskim vokalom odpeti Tears.
Iron sicer ni takšno presenečenje kot je bil prvenec, so se pa z njim Ensiferum trdno zasidrali ob Finntroll kot vodilnem finskem folk metal bandu.