Enslaved so se po 26 letih delovanja, v katerih so povili 13 studijskih albumov, tri EP-je in tri splite, podali v vode, v katerih jih osebno sploh nisem pričakoval. Pa ne zaradi tega, ker ne bi znali ali se jim ne bi podalo, temveč enostavno zato, ker se mi je zdelo, da za to ne obstaja nikakršna potreba. Enslaved so zelo koncertno aktiven band, samo v Sloveniji smo si jih lahko ogledali že večkrat, z letošnjim letom pa je band v živo na voljo tudi na ploščku. In ker tudi Grutle Kjellson ni velik ljubitelj live albumov, je zanj izbral nastop na svojem najljubšem festivalu, ki je ovekovečen tudi v imenu te izdaje: Roadburn Festival.
Plošček je torej nastal 2015 na Nizozemskem, ko so Enslaved tam nastopali in predstavljali svoj zadnji studijski album In Times. Ni čudno torej, da je skorajda polovica posnetka posvečena ravno aktualnemu celovečercu, poleg katerega so obiskovalci dotičnega festivala prejeli še kar nekaj bombončkov, ki jih na primer mi v Ljubljani nismo bili deležni. Eden takšen so bili gostujoči glasbeniki, in sicer Einar Selvik (Wardruna), Aðalbjörn Tryggvason (Sólstafir) in Per Wiberg (Opeth, Candlemass), ki so vokalno priskočili na pomoč med komadom Daylight. V mojih ušesih je to sicer okoliščina, ki v primeru izdaje na zgoščenki nima nikakršnega pomena. Prav tako nepomemben se mi s tega vidika zdi nastop Menna Gootjesa (Focus), ki je skočil na oder med zadnjim komadom Immigrant Song. Kdor se malo spozna na rock sedemdesetih in mu Led Zeppelin niso popolna neznanka, je morda že prepoznal naslov in ugotovil, da gre za priredbo. In v mojih ušesih za drugi bombonček izdaje. Komad smo sicer že lahko zasledili na kompilaciji Shining on the Enslaved, toda ta tudi zelo dobro izpade kot zaključek koncerta. Tretji cukrček pa bi za marsikatero progresivno dušo znal biti Convoys to Nothingness z albuma Monumension, ki v živo sploh ne zazveni tako zelo pogosto.
Pod črto pa sicer vseeno ni kaj prida čutiti koncertnega oziroma festivalskega vzdušja. na koncu komadov je moč slišati ploskanje publike, ker so Enslaved z leti postali zelo rockerski in v svojo glasbo vpeljujejo dosti mirnejših ritmov, se sliši tu in tam kakšen »Wu!« tudi med komadi, kar pa je tudi bolj ali manj vse. Manjša popestritev so še Grutlejevi nagovori, ki pa so tudi bolj kratke narave. Ker je band posnetke naknadno studijsko obdelal, se nad kot solza čistim in razločnim zvokom nihče ne bi smel pritoževati.
Če ste torej fan banda in bi želeli vsaj približno podoživeti njihov zadnji nastop ali doživeti aktualni album v živo, ker ste morali Norvežane med njihovo zadnjo turnejo izpustiti, lahko cuknete uradno digitalno različico albuma tudi s spleta.