Kdor si je ogledal film Zadnji udarec, se bo zagotovo spomnil scene, kjer sonce posije na komet in postopoma povzroči kemijske reakcije uničujoče intenzitete. Svetloba življenja je izredno hitra, centimeter po centimeter se giblje in grozi tistim nesrečnikom, da jih bo scvrla v pozabo.
Prvi komad novogoriških melodičnih death metalcev z naslovom Ride mi vzbuja podoben občutek, ki se z nekako nihajočo intenzivnostjo kontinuirano širi skozi vseh petinštirideset minut. Grafični prikaz moči posameznih pesmi bi bil izredno zanimiv – totalen šus so predvsem pesmi Ride, Imperfect ID in Incubate Scare, medtem ko se iz ospredja bobnarske agresije fokus usmeri predvsem v kitarske vragolije in vokalne interpretacije pri komadih na primer Few Seconds In Clearness, Non Plus Ultra, The Wraith Of Who We Wish To Be. Popolna melanholija je prisotna v pesmi Miss Norbet (spominja na Numbing The Pain od Heaven Shall Burn). Krajše povedano – marsikaj za vsakogar. Kitarski duet Mišo in Mikla se giblje tako med novodobnimi mosharijami kot med melodiko At The Gates, In Flames, Dark Tranquillity in celo Iron Maiden. Harmonije in solaže so izredno natančno in brezhibno izpeljane, nore so predvsem kombinacije v komadu Compressed Time And Space. Akustični deli v posameznih pesmih so samo še češnja na odlični torti. V ozadju se prilagaja ritem sekcija pod palčkami Samota in Petrovimi basovskimi eksplozijami in verjemite, da ta dva vesta, kako držati ritem. Bobnanje je vseskozi zanimivo, popestreno predvsem z mid-tempo napadi, udarnimi činelami in kombinacijami dvojnih bass pedalov. Dodatno okrepitev predstavlja še čelo, ki je prisotno le v določenih pesmih (Few Second In Clearness na primer) in je zanimivo dopolnilo Patrikovim vokalom, ki najbolj spominjajo na Dark Tranquillity, Darkest Hour in Catharsis, medtem ko so čisti vokali bolj v stilu Moonspell. V mračni maniri se album zaključi z intstrumentalom In Need Of An End. Napredek od prvenca Shaded je več kot očiten. Plošča je mnogo bolje posneta (snemano v Alfa/Omega Studios v Italiji), sam videz je znova neverjeten (tokrat je to krivda Valterja iz Shadedbeauty Media – Curse Of Instinct, From The Dying Sky, Dickless Tracy itd.), stil pa se je tudi premaknil v bolj energično glasbo (energično na drug način, seveda). Total devastation! Temu dodajte še neverjetne nastope v živo (fantje so med drugim izpeljali že lepo število evropskih turnej ter ogromno nastopov na domači grudi) in primerjava z reakcijo plinov na kometu, ki pod sončevo svetlobo grozijo s popolnim uničenjem, je več kot primerna... Kot bi zapisal Patrik, »I want to get that feeling when it's almost like drinking with god...« In ta občutek je zagotovljeno prisoten.

Ivan