Samo leto dni po super albumu Recreation Day se Evergrey vračajo z novim, The Inner Circle. Ponovno gre za konceptualen album, lotili pa so se teme, ki so jo z zlorabljanjem otrok načeli že na predhodniku – cerkvenega izkoriščanja, vsiljevanja načina mišljenja.
Na glasbenem področju so ostali pri svoji preverjeni formuli. Kompleksne, progresivno obarvane aranžmaje združujejo s temačnostjo, ki smo je vajeni pri gothic metalu, melanholijo, udarnostjo in melodiko. Dramatična atmosfera je ena njihovih glavnih značilnosti, na The Inner Circle pa dramatiko še stopnjujejo z dodajanjem nagovorov. Najbolj reprezentativen primer za to je zaključna When The Walls Go Down, obenem tudi najbolj nenavadna skladba albuma. V primerjavi s predhodnikom je The Inner Circle bolj umirjen in pomaknjen v srednji tempo. Vseeno pa hitrejše, power pesmi ostajajo, oziroma jih kombinirajo z mirnejšimi pasažami in tvorijo tudi najprivlačnejši del albuma – A Touch Of Blessing, Ambassador, The Essence Of Conviction. Tu najbolj pridejo do izraza njihovi tipični trdi, staccato riffi, ki jih nadgrajujejo z melodičnimi solažami, in pa zelo dobri refreni, v katere vokalist z vso intenzivnostjo ter obupom zliva čustva in agresivnost. Tom je ponovno odlično opravil svoje delo. Pravzaprav je potrebno album kot je The Inner Cricle gledati kot celoto z vsemi močnimi členi. Visok kvalitetni nivo držijo tudi pri mirnejših, baladnih skladbah. Je pa absolutno potrebnih več poslušanj, da album v celoti pride v ušesa.
The Inner Circle je še ena mojstrovina iz tabora Evergrey, ki bo več kot zadovoljila njihovo vse številčnejšo bazo fanov. Albumu manjka edino še kakšna res izredna skladba, da bi bil lahko čisto enakovreden Recreation Day.

Matjaž