Medtem ko so mnoge metal skupine iz Arizone že zdavnaj poniknile (Atrophy), druge komajda občasno pobrcajo oziroma se reinkarnirajo (Sacred Reich v The Human Condition – zanimivo je, da pri slednjih poje ravno Flotsam And Jetsam pevec Eric 'AK' Knutson!), tretje uspejo celo večkrat mutirati oziroma se regenerirati in (sicer dokaj tiho) ostajajo z nami; sem sodijo tudi Flotsam And Jetsam. Glede na vsa njihova dela, je težko popolnoma ustrezno določiti zvrst / stil, ki ga igrajo, a sam bi jih najraje označil kot avantgardni thrash metal.
Flotsam And Jetsam so zopet pokazali znake življenja in aktivnosti z novim albumom, naslovljenim The Cold. Album je v Ameriki izšel sicer že lani septembra, a Evropejci smo morali na izid počakati vse do februarja letos. Naslovnica novega albuma – kot tudi instrumentalni del vsebine, besedilni ne – nosi nekoliko bolj tople barvne odtenke, več upanja, lagodnosti, kot predhodnik Dreams Of Death s hladnimi, mrtvimi odtenki in neumirjenim motivom (pri tem pomaga tudi nagrobnik). Za razliko od tega aplavdiram moštvu Flotsam And Jetsam za novo stvaritev, ki bo verjetno dejansko dobila hladen odziv od zapriseženih oboževalcev metala iz osemdesetih let, marsikoga drugega, naklonjenega sodobnejšim glasbenim pristopom, pa bo pogrela (v pozitivnem smislu). Na albumu udobno spojijo enotirni groove stil in thrash metal, pri katerem so vedno imeli svojo posebno »začimbo« (občutek za melodiko in podobni blagodejni glasbeni vzorci), ter tako preusmerijo vse na skupni tir, zaradi katerega »potovanje« po tem albumu poteka večinoma neovirano. Zasedba je prvoligaška, glasilke pevca Erica so še vedno zmožne svojega poslanstva, prav tako pa je prisoten tudi njegov gravitacijski občutek za vokalne linije, mogoče tokrat celo bolj kot kadarkoli prej, odkar se je znebil uporabe visokih krikov.
Pesmi brez hujših zastojev priplujejo v ušesa zaradi dinamičnih, razgibanih struktur, ustrezne razporeditve agresije in melodij, zvočno bogato okrepljenih masivnih kitarskih riffov, celo kanec akustične kitare lahko okusimo (v Better Off Dead, The Cold), opojnih solaž in zajedalskih melodij in napevov – predvsem v refrenih in pasažah, ki se zagrizejo v ušesa in so spominsko močno nalezljivi. Na večih delih pa glasbo pospremi tudi klavir oziroma klaviature, na primer klavirski vložki v Secret Life ali impulzne klaviature v Take.
Album v odlomkih rahlo spominja na Death Magnetic, pravzaprav zveni kot hibrid med novejšimi deli Red Hot Chili Peppers, na primer v Better Off Dead ali Secret Life z izrazito poudarjenim basom pri kiticah in čustvenim vokalnim premazom, in Metallice. Ne zgodi se pogosto, da je ena (naj)močnejših stvari na metalskem albumu ravno najbolj mirna pesem. Better Off Dead je pesimistična in depresivna heavy balada, ki si v lirično brezizhodni situaciji utre pot do vrha veličastnosti albuma. Besedila so temačna, njihovo atmosferičnost pa do popolnosti povzpne pevec Eric s svojim glasom ter spretnim manevriranjem le-tega. Napisana so s preprostimi besedami in v preprostih rimah, a vseeno so domiselna in zaležejo (občasno pa le delujejo nekoliko norčava), kot to počne recimo Metallica. Besedilo pesmi Black Cloud je za metalca verjetno še posebej zanimivo, čeprav je praktično v vsakem prisoten mračen podton, temna senca oziroma temen, črn oblak. Skupina se rada poslužuje naslovov pesmi s kraticami, tokrat je to eksplozivna K.Y.A., ki se ponaša s polnim naslovom Kick Your Ass in funkcionira nekoliko odtujeno glede na preostalo sožitno ponudbo albuma in navkljub temu, da z njo izrisujejo njihov starejši thrasherski stil, je mogoče le polnilka prostora. Vse skupaj zaobjame plast intenzivne sodobne zvočne kulise že tako ali tako razposajenih pesmi, kar da albumu občutek, da je na pravem mestu ob pravem času.
The Cold učinkuje kot zdravilni obliž na nekatere temne sence v preteklosti te skupine, sije kot svetel žarek skozi temne oblake. Evropska izdaja na CDju vsebuje tudi dve dodatni (nekaterim pa mogoče odvečni) bonus pesmi, živo izvedbo Hammerhead in No Place For Disgrace.

Darijan