Verjetnost, da bi Grave Digger po več kot dvajsetih letih delovanja spremenili svoj stil, je približno taka kot pri Motörhead, torej nična. Z glasbenega vidika po pričakovanjih na Rheingold ni nobenih presenečenj, ki pa si jih fani enega vodilnih nemških heavy metal bandov niti ne želijo. So se pa Chris in druščina po albumu premora zopet lotili konceptualnega albuma, tokrat zahtevne Wagnerjeve opere Nibelunški prstan.
Po atmosferičnem uvodu takoj pride na vrsto naslovna pesem. Kot smo pri njih že vajeni, gre pri tem za enega vrhuncev albuma. Sicer ne izstopa od ostalih tako, kot je bil to primer pri prejšnjem albumu in verjetno ne bo dosegla tako kultnega statusa, kot ga že ima pesem The Grave Digger. Močne himne si v nadaljevanju sledijo ena za drugo; Valhalla, Giants, Liar, vse pa zaznamujejo tipične Grave Digger kvalitete: grob vokal, žagajoče kitare s svežimi solažami, udaren, hiter ritem z double-bassom ter mogočni, spevni refreni (tu jim je pomagal In Extremo pevec Das letzte Einhorn). Pri nekaterih pesmih so v začetkih uporabili elemente iz opere, med drugim tudi pri epu Maidens Of War, ki je ena izmed njihovih najraznovrstnejših pesmi in enostavno ne sme manjkati v koncertnem repertoarju naslednje turneje. Prave balade na Rheingold niso posneli, najmirnejši del albuma predstavljata epsko obarvana Sword in temačna Murderer. Kot pika na i na koncu albuma sledi še en zelo dober ep, Twilight Of The Gods.
Saj se še spomnite znanega pregovora o vinu. No, nekaj takega velja tudi za Grave Digger!

Matjaž