RECENZIJE

27. 4. 2018
Grob - Metanoia
Mater Tenebrarum Records, 2018

Slovenska založba Mater Tenebrarum Records je vzela pod svoje okrilje še en domač band in mu s tem pomagala poviti prvenec. Gre za četverico, ki sliši na ime Grob, njihov prvi studijski album pa se imenuje Metanoia in je posvečen najčrnejši kovini.

Z bandom sem se v preteklosti že srečal, in sicer so takrat nastopili v Postojni kot predvozači srbskim velikanom The Stone in Prekmurcem Srd. Od njihovega nastopa mi je takrat v glavnem ostalo v spominu dvoje: hitri bobni in poznani kitarski riffi. Toda vrednotiti glasbo na podlagi enkratnega poslušanja je zagotovo zgrešeno, zaradi česar sem vesel, da se mi je ponudila druga priložnost za to.

V rokah torej držim prvenec zasedbe s Krasa, ki je zapakiran v kartonasto škatlo s – kako pa naj bi drugače bilo – črno-belim morbidnim dizajnom. Že naslovnica torej nakazuje, kaj zgoščenka skriva v sebi, čeprav glasbena podoba ni povsem enoznačna, kot se na prvi pogled zdi. Drznem si trditi, da je plošček precej bipolaren, saj vsebuje tiste tipične hitre in brezkompromisne blackmetalske viže, o katerih sem že pisal v reportaži in me še zmeraj ne zanimajo preveč. Tovrsten black metal je glasba, ki me sicer zmeraj pritegne, če vsebuje dovoljšno mero lastne identitete, vendar bodo morali Grob vsaj z vidika zvoka še nekaj narediti, da bodo še na tem področju postali zanimivejši. Pri tipičnem, sodobno umazanem zvoku, ki predstavlja nekakšen ekvivalent nekdanjemu garažnemu zvoku, so mi v uho padli bobni, ki zvenijo zelo naravno.

Okoliščina, ki je med nastopom v živo nisem zaznal, pa je epičnost – ta je prisotna pri večini komadov na Metanoii. Namen hitrih kitarskih riffov ni samo širiti strah in zlo, temveč vzbujati tudi čustva, kot so melanholija, žalost in osamljenost. Komad Silence je tako tisti komad, ki s tega zornega kota zmeraj znova naredi največji vtis name. Sledi mu komad Razkol, ki se nahaja na drugi polovici ploščka, ločuje pa ju instrumental Ode to Perdition, največje presenečenje na albumu. Ode to Perdition je namreč izključno na klavirju odigrana žalostinka, ki razkrije pravo plat četverice s Krasa: očitno v vsakem od njih tiči mali romantik.

Grobu se torej uspe kar uspešno gibati med sicer že nekoliko znanim hitrim in neposrednim black metalom, ki me v glavnem spominja na stanovske kolege Enthroned, medtem ko njihova romantična plat privleče na plano primerjave z Nargaroth ter s sodobnejšimi in dosti mlajšimi Ellende. Z minimalistično uporabo klaviatur ostane album zvest načinu stare šole, medtem ko njihov učinek skupaj z vsem ostalim opisanim deluje povsem sodobno in tudi dovolj zanimivo, da se plošček zavrti tudi več kot samo enkrat zapored.

SORODNE VSEBINE:
12. 10. 2018Grob objavili prvenec / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 2. 2020
Astora - Remnants of a Flame (EP)
Recenzija
18. 2. 2020
Ihsahn - Telemark (EP)
Recenzija
13. 2. 2020
Karg - Traktat
Recenzija
12. 2. 2020
Leprous - Pitfalls
Recenzija
11. 2. 2020
Chains - Sonic Sabbath
Recenzija
6. 2. 2020
Alcest - Spiritual Instinct
Recenzija
5. 2. 2020
Lindemann - F & M
Recenzija
30. 1. 2020
Minenwerfer - Alpenpässe
KONCERTI & FESTIVALI
28. 2. 2020
Lipstikk & Leathür: Broken Arrow, Tomcat, Street Creeps
Klub Jedro, Medvode
28. 2. 2020
Alcest, Birds in Row, Kælan Mikla
Kino Šiška, Ljubljana
28. 2. 2020
Metal vikend: Deri po Brešcah
Mladinski center Brežice
29. 2. 2020
AC/DC tribute
MC Pekarna, Maribor
29. 2. 2020
Ri Rock Autobus
MKNŽ in Art of Music, Ilirska Bistrica
29. 2. 2020
Strike of the beast: Smrt, Carnifliate
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem