Grški posebneži Hail Spirit Noir (HSN v nadaljevanju) so nedavno izdali drugi dolgometražni album z naslovom Oi Magoi, s katerim skušajo zapolniti precej velike čevlje, ki so jih slabi dve leti nazaj za seboj pustili s svojim zelo dobro sprejetim prvencem Pneuma. Čeprav se HSN najpogosteje uvršča v širši podžanr progresivnega black metala, lahko na Oi Magoi opazimo, da so izraziti black metalski vplivi vse bolj potisnjeni v ozadje. Album tako zveni kot nekakšna avantgardno-progresivna žanrska mešanica, skomponirana s strani glasbenikov, pri katerih je moč opaziti, da imajo za seboj kar nekaj urjenja v black metalskih vodah, mnogo težje pa je trditi, da je Oi Magoi primarno black metalski album. Zato je pomembno ubrati tudi pravilen »pristop« k poslušanju; treba je vedeti, da je Oi Magoi heterogena žanrska zmes, ki ima (gledano v celoti) pravzaprav mnogo več skupnega s progresivnimi rock bandi kot pa z avantgardnim black metalom tipa Deathspell Omega. Slednje izpostavljam zlasti zato, ker sem se sam lotil poslušanja HSN s te »napačne« pozicije zgrešenih pričakovanj, ko sem imel v mislih sliko, da naj bi band preigraval progresivni black metal z avantgardnimi vplivi. Pravi »klik« z glasbo HSN (in natančneje z Oi Magoi) se mi je tako zgodil šele, ko sem dojel, da so bile moje mentalne »predpriprave« in pričakovanja zmotna. In tedaj (po približno štirih do petih poslušanjih) je Oi Magoi pokazal svoj pravi obraz, in sicer da gre za uglajen in preudaren izdelek izkušenih glasbenikov, ki za razliko od poplave »kvaziavantgardno« nametanih zmazkov ali utrujanj raznih progresivnih onanistov ponudi izjemno dinamičen album, ki pa obenem deluje kot povsem koherentna celota, kar je za izdelek tega žanra gotovo uspeh in pokazatelj nesporne kvalitete. Vrhunec albuma pa gotovo predstavlja enajst minut in pol trajajoči The Mermaid, ki pokaže vse mojstrstvo, ki ga HSN premorejo.
Oi Magoi je obenem tudi presenetljivo speven in tehnično dovršen album, tako da mu zelo težko kakorkoli oporekamo. Najbolj všeč bo najbrž žanrsko bolj »odprtim« metalskim navdušencem, ki imajo radi glasbeno igrivost, barvitost in nepredvidljivost, povezane v smiselno celoto. Oi Magoi morda na koncu kljub vsem pohvalam vendarle premalo izstopa, da bi ga lahko umestili med »nesmrtne klasike«, vendar je nedvomno odličen izdelek, ki velike čevlje prvenca vsekakor zapolnjuje, večkrat pa je celo moč opaziti, da ga morda slednji že kar malce tiščijo.