HammerFall so pred izidom najnovejše plošče (r)Evolution v intervjujih zagotovili, da se vračajo h koreninam. Ko sem osebno govoril s Pontusom in Oscarjem, sta mi dejala, da to zagotovo drži. No, s tem se sicer ne strinjam popolnoma, sama plošča pa dejansko je malce boljša od (vsaj) zadnjih dveh.
Zakaj? Predvsem zaradi občutka prerojenosti.
HammerFall so si vzeli eno leto odmora. Vrnili so se z udarnim albumom in po veliko letih s sprejemljivo naslovnico, ki jo je ponovno narisal Andreas Marschall. Hector's Hymn, odpiralec albuma, je perfekten uvod v album. V »starih časih« smo dobivali rušilce kova The Dragon Lies Bleeding in Heeding the Call itd., HammerFall pa so odkrito priznali, da so se v mislih poizkušali vrniti v tiste čase. Bushido, Live Life Loud sta bodoči himni, ki sta po par albumih »brez klasik« nujni, ostali komadi pa plujejo po ustaljenih tokovih: hiter komad, epski komad, ponovi vajo. Zvok je zadovoljiv in nenasičen, Joachimov (dokaj šibek, kot vedno) vokal pa bolj sprejemljiv in zanimiv kot v zadnjih studijskih instancah. Nič gore premikajočega, a vendar: HammerFall so na novem križarskem pohodu in ponovno lahko pričakujemo zmago v imenu jeklenih templjarjev.