S ploščkom se letos vračajo black/doom metal posebneži Head of the Demon, ki so nekaj let nazaj z istoimenskim prvencem uspeli presenetiti z originalnim pristopom in zvokom. Ta njihov korak v še nepregaženo glasbeno pot je bil v mojem primeru pospremljen z navdušenim aplavzom, nedvomno pa stil minimalistične ritualne in repetitivne glasbe s čistim zvenom kitar ni pritegnil velikega števila poslušalcev. Na albumu Sathanas Trismegistos pa lahko sedaj brez začetnega šoka in presenečenja ocenimo, če je pot, po kateri se kotali Head of the Demon, prava ter kam vodi?
Tudi skladbe na Sathanas Trismegistos še vedno zvenijo, kakor da so jih posneli v zgodnjih 70-ih letih na glasbeno opremo, ki je bila takrat v rabi, ter kakor da se razvoj metal žanra po Black Sabbath ni nikoli zgodil. Rezultat je analogen in skorajda topel zvok kitar, pri katerih se proto-metalski riffi še spajajo s psihedelijo. Le splošna atmosfera in grobo grmeči vokali pridodajajo glasbi temačno black metalsko identiteto. Kar se tega tiče, Head of the Demon še vedno oziroma spet zvenijo perfektno, prav tako mogočni refreni človeku še vedno dvignejo kocine in kozlu roge. A dejstvo, da so refreni praktično vse besedilo, ki ga pesmi imajo, se tokrat izkaže kot prva pomanjkljivost. Ne zaradi tega, ker bi od skupine pričakovali, da nam zrecitira epsko pesnitev na nivoju Iliade, temveč zato, ker pretežno inštrumentalne skladbe delujejo nekako prazno. Ta praznina pa je posledica slabo spisanih in skovanih skladb, saj veliko pesmi na albumu nima ne repa ne glave, temveč ciklično ponavljajo riffe in elemente, spet in spet ... ad nauseam. Primer je že začetna skladba. Sledeča Armilus Rides...Again! se na srečo izkaže bolje, saj uspe graditi na dramatičnosti in ponudi nekaj več dinamike, vendar bi ji bilo treba rezati zadnje 3 minute, ko poslušamo praktično tišino. Nategovanje dolžine skladb je nasploh problem, saj bi večina delovala veliko bolje, če bi jim amputirali polovico (tisto, ki jo že tako ali tako mlahavo vlečejo za seboj). In tako je stanje celotnega albuma: vsaka pesem je delno zelo kul in delno naporna za popizdit.
Zaradi vsega naštetega lahko rečem, da se Sathanas Trismegistos ne izkaže kot dobra glasbena stvaritev. Dobri in originalni riffi ter zanimiv zvok ne morejo rešiti nezanimivo spisanih skladb. Zato se bodo Head of the Demon morali v prihodnje zelo potruditi, da jih za vedno ne odsekamo s seznama obetavnih skupin.