Preden se podam v predstavitev najnovejše plošče nemške zasedbe Heaven Shall Burn, Invictus, omenjam, da gre za tretji del trilogije, ki so jo poimenovali Iconoclast (prvi del nosi kar to ime, drugi pa Bildersturm – Iconoclast II, Visual Resistance in je DVD in ne CD). Ker se bo recenzija vrtela okrog izraza ikonoklast, si pomagam z Wikipedijo:
»Ikonoklazem (grško εικ?ν [eikón, ikon] = podoba; κλαστειν [klastein] = razbijati; v nekaterih slovanskih jezikih tudi ikonoborstvo) je versko gibanje usmerjeno proti izdelavi in čaščenju svetih podob (ikon). Pripadniki tega gibanja se imenujejo ikonoklasti (dobesedno razbijalci ikon). V 8. stoletju so krščanski ikonoklasti dobesedno razbijali svete podobe, danes pa ikonoklazem razumemo bolj v smislu nasprotovanja in ne dejanskega fizičnega uničevanja.«
Če pogledamo na Heaven Shall Burn s pomočjo te definicije vidimo, da so ikonoklasti že od prvenca Asunder dalje. Svojo glasbo so nesebično usmerili v opevanje težav človeštva (za razliko od Caliban, ki se – vsaj po besedilih sodeč – ukvarjajo bolj s posameznikom, morda celo s samim seboj) in pri tem – v skorajda punkovski maniri – svojo glasbeno podobo spreminjali le malo ali pa skoraj nič. Pobrali so dinamiko hardcora iz devetdesetih, jo prepredli z masivno napadalnim zvokom Bolt Thrower in jo nato obogatili z melodičnimi vložki novejše švedske in ameriške metal šole.
Če to vzamete v ozir boste videli, da niti ni tako moteče, da odkar sodelujejo z Antfarm Studios na Danskem (od tretje plošče, Antigone, dalje) zvokovno niso napredovali čisto nič. Ni novosti v glasbi, riffi so si med ploščami Antigone, Deaf To Our Prayers, Iconclast in Invictus ne samo podobni, na trenutke so prav skopirani. Ali je to zgolj znak za neizvirnost ali namerni indici, ki nakazujejo na kontinuiteto njihovega delovanja, ne vem. Ok, sprva je bilo moteče, saj je plošča Antigone bila vrhunska, nato pa si se le spraševal: »Zakaj ne poskusijo na kakšen način obogatiti to, kar so?« Šele zdaj mi je jasno, da so – ne zvokovno, ampak sporočilno. Z izrazom ikonoklast so zajeli vso esenco svojevrstnega napredka (ali pa vsaj obstoja, če že napredek ni (toliko) viden).
Ko je ta dilema za nami, lahko sprejmemo vso moč plošče, ki se tako kot prejšnje ukvarja z raznimi oblikami upora proti »esteblišmentu« – upor se kaže skozi zgodbe o posameznikih ali skupinah, ki se niso sprijaznile s krutostmi, lažmi, iluzijami sveta. V nekaterih pesmih so te osebe predstavljene v prvi osebi ednine, nekje v množini. Določene pesmi povedo, za katere osebe gre, določene pustijo zgolj namige za ugibanje. Heaven Shall Burn pa v maniri nekaj odstavkov nazaj navedene definicije v vsaki pesmi izražajo eno – karkoli se že zgodi, ne bomo pozabljeni. Lahko nam uničite telo, ne morete uničiti duha. Tako so razširili teme iz pesmi The Weapon They Fear, Voice Of The Voiceless, The Tree of Freedom, Cold, With Open Arms To The Future, Partisans itd.
Neustavljivi bobni, močni, na trenutke žalostni riffi (skorajda pogrebne koračnice) in vokali, ki bolje ne morejo poosebiti jeze, ki se ustvarja ob nepravičnosti, zatiranju – to so zvokovne značilnosti albuma Invictus.
Sklep ob opisu ali recenziji te plošče je sledeč: zvokovno ni album nič posebnega. Če ste sledili zadnjim trem ploščam, bo tole popolnoma predvidljivo potovanje v z zvokom ustvarjena kraljevstva teme, žalosti in bolečine – ter upora proti vsem trem. Če niste sledili vsaj predzadnjim dvem, vam bo verjetno ok. Če pa pustite glasbene značilnosti in se sprijaznite z dejstvom, da morda pri Heaven Shall Burn glasba ni tako pomembna kot sporočilo (ali sporočila), vas tale album ne bi smel motiti. Seveda se ob tem poslušalec lahko vpraša: »Ali ni morda čas, da glasbo dajo popolnoma na stran (prenehajo igrati ali pa vzamejo res dolgo pavzo) in morda napišejo kakšno knjigo oziroma delajo pamflete, organizirajo proteste ipd.?«

Ivan