Ihsahn je držal obljubo in v sredini septembra ponudil antipod svojemu februarskemu EP-ju Telemark. Kot je zapisal Žiga v svoji recenziji, omenjeni polvečerec, »ki je posvečen njegovi domači pokrajini in je prvi od dveh napovedanih, naj bi predstavljal Ihsahnovo temnejšo, black metal plat, kar mu po večini uspeva«. S Pharos pa torej imamo opravka s tem, kar naj bi bilo nasprotje tega.

Zunanja struktura ploščka je enaka, se pravi, da smo ponovno dobili 3 avtorske komade in 2 priredbi. Vsem pa je skupno, da Ihsahn z njimi pluje po gostih rockovskih vodah, zaradi česar so black metal krik in drugi metalski elementi skoraj povsem izginili (med naslovnim komadom ga nekoliko »zanese«), medtem ko se Ihsahn sicer s svojim avtorskim gradivom močno približa pojmovanju rocka v slogu Švedov Katatonia. Visok clean vokal, nežne kitare in baladno vzdušje, le drugi komad Spectre at the Feast in priredba Manhattan Skyline od A-Ha nekoliko razbijeta to baladnost oziroma turobnost in jo deloma zamenjata z izpovednostjo od razočaranja jeznega človeka. Toda potemtakem tudi ta dva komada nista metalsko jezna, temveč izražata neke vrste obupanost, kar pa se tematsko dobro zliva z ostalimi.

Ihsahn se je na Pharos torej konkretno raznežil, toda to njegovo nežnost smo v preteklosti že spoznali, le v manjšem obsegu, medtem ko imamo zdaj z njo opravka pač na celotnem ploščku. Poleg nežnih kitar in vokala mu v tej zvezi pomagajo še (prav tako nežne) orkestracije in zanimive kitarske solaže. Osebno le upam in si želim, da bo Ihsahn še naprej uspel obdržati distanco do ostalih nekdanjih metal zasedb, ki danes delujejo v progresivnem rocku.