RECENZIJE

25. 5. 2020
Ika Johannesson, Jon Jefferson Klingberg - Blood, fire, death: The Swedish Metal Story (knjiga)
Feral House, 2018
Avtorica: Andreja Čuk

Knjiga Blood, fire, death: The Swedish Metal Story na 335 straneh s slikovnim gradivom široko povzame razvoj metal glasbe na Švedskem. Vsebina je obravnavana po sklopih z veliko intervjujev, vsebuje pa tudi reportaže koncertov z dogajanjem v zaodrju. Kot zapisano v spremni besedi, sta se avtorja, kljub številnemu naboru uspešnih švedskih metal skupin, osredotočila na take, ki so metal sceno poganjale naprej.

Knjiga odpre z opisovanjem običajne koncertne oprave skupine Nifelheim, ki je polna usnja, zakovic, več kot 15 cm dolgih žebljev in obrazne poslikave, ter njihovih strogih pravil, po zaključku branja knjige pa se zdi, da se člani skupine Nifelheim, še posebej dvojčka Pelle »Hellbutcher« in Erik »Tyrant« Gustafsson, pojavljajo vsepovsod. Brata sta v knjigi večkrat omenjena ali fotografirana ali pa ju je mogoče opaziti nekje v ozadju fotografije. Sicer pa knjiga posebej in podrobneje poleg poti »The Hardrock Brothers« in Nifelheim opiše tudi pot Heavy Load, Qurthona in Bathory, Pelleja »Deada« Ohlina in Mayhem, Niklasa »Nickeja« Anderssona in Nihilist ter Entombed in Entombed A.D., Jona Nödtveidta in Dissection, IT-ja in Abruptum, Niklasa Kvarfortha in Shining, Joacima Cansa in HammerFall ter Erika Danielssona in Watain. Opisan je tudi glasbeni prispevek Candlemass, Dissmember, Christoferja Johnssona in Therion, Tomasa »Tompe« Lindberga, pa tudi Øysteina »Euronymousa« Aarsetha ter drugih glasbenikov.

Raziskovanje Johannessonove in Jeffersona Klingberga je poleg glasbe same zajelo tudi različna področja, na katere ustvarjanje metal glasbe posega. Med drugim se dotakne področja medijev – ti so pomembno širili novice o skupinah ter prispevali k izmenjavi avdio kaset, po besedah novinarja Christofferja Röstlunda Jonssona pa se metala izven metalskih okvirjev v medijih še danes ne jemlje resno. Veliko skupin v 90ih letih ni imelo o pogodbah, ki so jih podpisovali z založbami, veliko znanja, saj so bili člani teh večinoma zelo mladi, zato so jih založbe po pravilu izkoristile. Enega redkih srečnih koncev spora z založbo, ki je trajal dolgih sedem let, je bila deležna skupina Dark Funeral s kitaristom Lordom Ahrimanom na čelu. Prav tako knjiga obravnava spole v metalu, ženske so bile namreč velika redkost, ker naj bi bile za metal sceno premalo brutalne, njihovo znanje o zvrsti pa je bilo neprestano na preizkušnji. Alexandra Balogh je navedla, da so fantje dekletom dajali tudi nasvete za dolge lase brez razcepljenih konic (namig: lase je najbolje umivati samo z vodo brez uporabe šampona!). Ne nazadnje pa se avtorja lotita tudi (ne)sprejemljivosti tematik besedil ter samodestruktivnih vedenj v besedilih in na odru.

Zanimivo … V poglavju, v katerem obravnavajo homoseksualnost v metalu, je zapisano, da si je Rob Halford imidž Judas Priest, ki je postavil temelje oprave v heavy metalu, izposodil v gejevskih klubih v Londonu, s čimer pa se K.K. Downing verjetno ne bi povsem strinjal. Ta je v svoji avtobiografiji namreč večkrat zapisal, da je on tisti, ki je predlagal in začel z usnjenimi oblekami z zakovicami kot prepoznavnim imidžem skupine Judas Priest, saj je želel uniformo skupine, ki bi dajala videz heavy metal vojske. Priznava pa sicer, da je s tem nato Rob šel najdlje (kapa, bič, motor).

S to knjigo bodo na svoj račun prišli predvsem black metalci, pri čemer se tu zgodovina navezuje na švedsko in norveško black metal sceno, ki sta bili tesno povezani. Jon »Metalion« Kristiansen (urednik norveške revije Slayer Mag) pri tem izpostavi, da je bila Švedska metalsko veliko bolj zanimiva, saj so tam vsi poslušali Iron Maiden že od svojega petega leta dalje, medtem ko so na Norveškem metalsko začeli neposredno z black metalom. Švedski death metal, pri katerem se razlikuje med bolj brutalnim stockholmskim in bolj melodičnim gothenburgskim death metalom, ima glavno vlogo zgolj v enem poglavju, knjiga pa je v tem delu osredotočena predvsem na skupino Entombed. Predvidevam, da je temu morda botrovala že pred tem izdana knjiga o zgodovini švedskega death metala – Swedish Death Metal Daniela Ekerotha, ki je v navedenem poglavju tudi omenjena, poleg tega pa je kontroverzne, neverjetne in berljive zgodbe, ki so v knjigi seveda zabeležene, pisal predvsem black metal.

Raziskovanje nadalje poseže na heavy in power metal ter na kratko na The New Wave of Traditional Heavy Metal in začetek doom metala s Candlemassovim prvencem Epicus Doomicus Metallicus. Thrash metal pa na Švedskem ni nikoli zares zaživel, saj naj bi bandi zgolj posnemali svoje idole, ne pa tudi razvijali nekaj unikatnega.

Obravnavana knjiga, ki jo bralec le stežka odloži, v glavnem temelji na opravljenih intervjujih z osebami, ki predstavijo potek razvoja švedskega metala, kot so ga sami izkusili. Med intervjuji je mogoče najti tudi zadnji intervju Jona Nödtveidta mesec pred samomorom, v katerem je ta med drugim samomor že napovedal ter delil, zakaj zapušča metal sceno in meni, da je metal najbolj šlevasta subkultura od vseh obstoječih subkultur. Splošno gledano pa v knjigi izstopa dejstvo, da na mladih tako kot svet stoji tudi metal – obravnavani glasbeniki so bili, ko so pisali (švedsko) metalsko zgodovino, namreč po večini stari še ne 20 let.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
10. 7. 2020
Bednja, The Canyon Observer, Guattari
MC Pekarna, Maribor
10. 7. 2020
ODPOVEDANO! 23. festival drugačne glasbe Trnje
Trnje pri Pivki
11. 7. 2020
Srd, Britof
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
16. 7. 2020
Kiss
Papp László Sportaréna, Budimpešta, Madžarska
17. 7. 2020
ODPOVEDANO! Dynamo Metalfest 2020
Eindhoven, Nizozemska
18. 7. 2020
Neuromancer, Shadow Universe
Letni vrt Gala hale, Metelkova