Moje prvo srečanje s to vojsko ekstremnega metala je bilo leta 2004 s ploščo Welcome To The Battlefield. Švedska zasedba ima za sabo kar lepo število žrtev in uničenja. Kingdom Of Fear (bolj primernega naslova niso mogli izbrati) je enaka atomski bombi, ki uniči še tisto, kar prejšnji projektili niso. Borba se začenja, preživel ne bo nihče!
Ne morem se upreti besednjaku, ki bi bolj sodil na Discovery – Civilizations, ampak jebiga, In Battle je vojna oziroma slovnični opis – biti v bitki (torej, v vojni). In to ni »krieg« v stilu namazanih black metalcev – In Battle ne prisega (več) na tak image. To je preprosto spremljevalna glasba vsega, kar danes grozi, da bo človeštvo poslalo za nekaj stopinj nazaj v čase kamene dobe, kjer se bomo preživeli lahko spet spoštljivo klali s kostmi, palicami in kamenjem. Kingdom Of Fear že z naslovnico pokaže, kaj lahko pričakujete. Bombniki, eksplozija in to vse je odsev v očesu, ki ve, da vidi prihodnost enako ničli.
Teme vojne in uničenja so vedno bile aktualne in to pri mnogih bandih. In Battle v tem oziru ne ponudi veliko več, kot so to pred njimi storili že mnogi, je pa glasbeno tale ekstremni miks med death in black metalom vseeno nekaj več kot tipični izdelki danes. Plošček preprosto odseva agresijo, na lestvici 1 – 10 se bliža številki osem (minus dve zaradi pomanjkanja vojaških introv in eksplozij). Kitarist in basist, Hasse in Frolen, sta odgovorna ne samo za »melodije« in riffe v stilu black metalskih borbenih naskokov, ampak tudi v stilu death metalskih tankovskih pohodov ter celo thrashevskih »udri'n'razbi« napadov. Tale plošča je neverjetno dinamična – kot miks Behemoth, Hate Eternal, Dark Funeral ipd. Toni so precej jasni, a glasni in agresivni, spolirane produkcije tu ne bo nič. Če od zvoka pričakujete splošni hrup in umazanijo in to predvsem na bobnarskem področju, se motite bolj kot Francozi leta 1914, ko so mislili, da bodo Nemce premagali do božiča in so se zato oblačili v svetle barvne uniforme, kar je nemškim strojnicam še dodatno olajšalo proizvodnjo žabjih krakov. Bobnar Nills ima za razliko od igranja v Dark Funeral precej jasen zvok, ampak kljub temu surov. Vidi se, da je fante tepel tudi pri Aeon. He's a maniac... on the drumstool. Zmaga je pevec Sandin, ki zveni kot krik in agonija žrtev ter huronsko kričanje zmagovalcev obenem (čeprav je podoben tudi Dimmu Borgir, vendar brez tone efektov in zveni tudi bolj možato). Res mi je všeč, ker se ga dobro razume (super dikcija!). Tematsko so tu spet vojne in lepote, ki jih dotične zadeve prinašajo. No, saj tole so In Battle, ne pa In The Kindergarten ali pa In Kitchen Of Satan.
Za vrhunski užitek priporočam ogled vojnih filmov iz petdesetih, seveda s pivičko v roki in oblečeni morate biti v vojaški kostum ali pa vsaj sedeti na postelji v bulerjih. Let the battles begin! Kraljevstvo strahu je pred vami ...