Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

11. 8. 2014
Insomnium - Shadows of the Dying Sun
Century Media, 2014
Avtorica: Tina Urek

Insomnium so konec letošnje pomladi izdali šesti studijski album Shadows Of The Dying Sun. V podrobno poslušanje albuma sta me prepričali dve dejstvi: je prvi izdelek z novim kitaristom Markusom Vanhalo (Omnium Gatherum), album pa je dobil izjemno negativen odziv s strani tistih pravih, velikih poslušalcev zasedbe. Sveži kitarski veter je prinesel nekaj, kar je mnoge razjezilo – verjetno več kitarskih solaž, kot so jih ponujali vsi predhodni albumi skupaj. Pa tudi načela, ki se ga finski melodic death metal bandi kar dobro držijo, Insomnium niso pozabili. O čem govorim? O dolžini pesmi seveda. Najkrajši komad dobre tri minute, najdaljši slabih osem. Druga velika »novost« pa so clean vokali, ki jih slišimo v skoraj vsakem komadu.
Že sam intro oz. prvi komad The Primeval Dark daje občutek novega. Več melodičnosti, manj melanholije. Moj prvi krik ob poslušanju komada, ki je odmeval skozi celoten predvajalni čas: »Ej, pa to so Ensiferum!« Ensiferum s kančkom Amon Amarth. Morda se vam zdi ta pripomba sedaj prehuda, ampak vsi ti clean vokali, še posebej pri komadu While We Sleep (glej spodaj), so finski, so Ensiferum, so Omnium Gatherum. Podpora kitare in prehod v melodično ritmično borbenost. Tudi sami riffi so (vsaj zame) pri dotičnem komadu že slišani. Morda so Insomnium ponudili nekaj novega, a prav nič »novega«. Komad Revelation se začne s tipičnim akustičnim uvodom, ki se nato iz kitarskega napada razvije v simfoničnega ter se zopet umiri. Tudi pri tem komadu ne morem mimo opazke, da slišim ponekod Wintersun, nekje Ensiferum. Sicer pa kar se tiče komada, je odlično sestavljen, melodije so zelo poslušljive. Kitare so svoje delo opravile odlično, tudi vokal nič slabše. Za »popestritev« poskrbijo mnogi akustični deli, ki jim po navadi sledi kitarsko soliranje. To je sicer odlično in zelo ustrezno, verjamem pa, da se ga bo treba navaditi. Naslednji, temačneje obarvani komad je Black Heart Rebellion. Temačnost pa na žalost ni tista melanholično depresivna, ampak je ustvarjena z globokimi in trdimi riffi, ki smo jih (zopet) vajeni pri Omnium Gatherum, Ensiferum, Amon Amarth … Sedemminutni komad se drži začetne sestave komadov, z energičnostjo in vmesno akustično umiritvijo. Na žalost lahko že pri četrtem komadu rečem, da se komadi med sabo nič kaj preveč ne razlikujejo. Razlika je zgolj v tonski postavitvi riffov in melodij. Lose To Night je ena od počasnejših pesmi na albumu, ki se zopet drži temačnega. Vokal je tokrat bolj govorjen, refren pa odpet. Tako »govor« kot clean vokal ustvarita izjemno energijo, ki jo še dodatno dvigne kitarska solaža. Collapsing Words se vrne k tradicionalnemu melodičnemu death metalu in izpusti temačnost ter melanholijo. Kar ostane globokega in temačnega, je le vokal, inštrumentalije pa izpustijo vso svojo energičnost. Rezultat? Zopet nepričakovan, a zelo poslušljiv. Hitri bobni, hitri riffi, manj basa ter simfoničnosti. Pure melodic death brez cukranja. Sedmo mesto zaseda najdaljša stvaritev albuma. Nekaj povsem novega, nepričakovanega – The River. Počasno, a energično. Brutalno, a na trenutke melanholično. Slišano, pa vendar nekaj povsem novega. V osmih minutah Insomnium pokažejo čisto vse, kar je ta album. Vse novitete, vse tisto, kar so »obdržali«, in vse tisto, kar so »pobrali!« drugje. Kljub temu pa z eno besedo opisano: masterpiece. Prvi komad albuma, ki ga je zasedba predstavila javnosti, pa je Ephemeral, ki je že na samem začetku pustil mešane občutke. »To pa niso Insomnium!« in »Upam, da bo ostanek boljši.« – le dva od hitrih odzivov poslušalcev. Ephemeral se namreč zopet drži klasičnega melodic death metala. Simfoničnost sicer poskrbi za pravo atmosfero, vendar pa manjka tista tišina, melanholija. Zasedba je tako verjetno takoj želela vreči največjo bombo, da ne bi bil končni rezultat preveč šokanten. The Promethean Song so vsi označili za nekaj, kar še Insomnium nikoli niso naredili. Zame je sicer celoten album tak in me The Promethean Song še najbolj spominja na stare čase. Počasnost in celo kanček žalosti, za katero poskrbijo clean vokali, nas vrneta v preteklost. Res je, da vse skupaj bolj paše na kakšen melodeath/pagan metal plošček, pa vendar je del Shadows Of The Dying Sun in prav je tako. Na zadnjem mestu se zavrti še naslovni komad. Govorjenje prevzame mesto growla, inštrumentalije pa počasnost. Clean vokal se združi v masivnem refrenu, ki je skorajda že prenasičen. Sicer pa se dolgi komad vleče in vleče v depresiji, ki se proti koncu komada prelevi v simfonijo, ta pa se kmalu strne v tih zaključek. Ponovno nekaj za redne poslušalce.
Celotno gledano album ponuja ogromno. Ogromno slišanega in ogromno novega. Zasedba clean vokale odlično umesti v skoraj vsak komad, ravno tako kitarske solaže, ki so pravi balzam za dušo. Za te velike spremembe res mnogi krivijo novega kitarista, nekateri so zasedbo celo preimenovali v Omnium Insomnium. Kot poslušalki Omnium Gatherum, Ensiferum in mnogih drugih podobnih zasedb mi je Shadows Of The Dying Sun orgazmičen album, preimenovala pa jih ravno ne bom. Vem, da jim boste vsi redni poslušalci dali priložnost in album kar nekajkrat poslušali – verjemite, da vam bo ob vsakem poslušanju bolj všeč, kaj kmalu pa si bo prislužil mesto na vaši redni playlisti. Na moji si ga je prislužil že ob prvem poslušanju.


SORODNE VSEBINE:
9. 1. 2012Krisiun - The Great Execution / Recenzije
4. 7. 2007Nocturnal Rites - The 8th Sin / Recenzije
20. 6. 2002Kotipelto - Waiting For The Dawn / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija