Čeprav je glasba nevidna, tista pristna zna v človeku izzvati podobe in slike. Vzemimo samo naslovnico pričujočega albuma Sulphur English extreme metalcev Inter Arma: požar je zanetil zimzeleno drevo in se širi naprej, dim je vseobsegajoč. Zanimiva je ta podoba gorečega borovca, ki ne podleže še tako rezkemu mrazu, kako ga je prevzelo nekaj enako brezkompromisnega, a vseeno tako različnega – ogenj, ki kljub svoji silnosti vzbuja leden hlad. Prav ta med seboj spajajoča se nasprotnost in njena pošastna sanjskost se mojstrsko razodevata tudi skozi vseh 66 minut oz. devet skladb na albumu ameriškega peterca.

Uvodni inštrumentalni komad Bumgardner tako z veliko mero zloslutnosti, ki jo gradijo piskajoča statika, težki odmevajoči udarci klavirja in bas bobna, vseeno hipoma popade poslušalca z razbesnelo kakofonijo.

Naenkrat te kot ogromen val pogoltne A Waxen Sea, ki te skozi svoje trajanje okrutno premetava v svojem vrtincu. T. J. Childers na bobnih skrbi za dih jemajočo in morsko bolezen vzbujajočo ritmiko, Mike Paparo pa s svojim death growlom zveni kot najzlobnejša globokomorska pošast. Zanimivo je, kako različna sta si besedilo in glasba. Prvo je domala romantično poetično v opisovanju narave in duševnega stanja z jezikom, ki kaže na veliko oblikovalno spretnost in občutek za lepoto. Drugo pa je svojevrstno raztogotena in živalsko divja mešanica dooma in deatha. Za oboje skupaj je le moč reči, da je sila ekspresivno. Ta trend se ohranja skozi vse komade (razen dveh premišljeno umeščenih inštrumentalnih) in slušatelja vedno znova postavlja v nove zvočne krajine kot tudi naslednji Citadel. Ob tretji minuti preigravanja dooma in deatha se v komad priključijo še thrashy kitarske solaže in linije, ki pa komada nujno ne privzdignejo, čeprav so v tonaliteti višje in živahnejše kot čemerna žagana glavnina. 

Vzemite si trenutek in prisluhnite začetku ritualnega bobnanja in udarcem činel v Howling Lands. Sam miks in produkcija sta par excellence! Potem pa se oglasita še hipnotičen kitarski bas in Paparov strupen black krik, kot da bi izrekal kletve, ki preide v baritonsko skandiranje – »eargasm« je tukaj zagotovljen.

Stillness preseneča prav s tem, kako miren komad je v primerjavi s prejšnjim. Šele blizu šeste minute se oglasi dronaža, ki opolnomoči americana melos tenkočutnega brenkanja akustične kitare. Skupaj z besedilom pa prikliče sliko mističnega popotovanja v siju mesečine skozi ameriško divjino.

Podobno gotsko-westernovski je tudi Blood on the Lupines. Blodnjavo morasto brundanje mestoma prekinejo izbruhi jeze in obupa, ki funeral doom mešajo s sludgeom. Besedilo komada pa tako kot glasba postopoma gradi napetost in svoj vrh doseže ravno na koncu z vrsticama:

»Turn away! These people are held by a cursed star.
There’s blood on the lupines and a fever in this town.«

Najdaljši izmed komadov The Atavist's Meridian v svoji dolžini, dolg dobrih 12 minut in pol, ne skopari s kaotičnostjo, ki jo izvabljajo bas Joeja Kerkesa ter kitari Stevena Russlla in Treya Daltona. Na polovici se fantje nekoliko umirijo s počasnejšo ritmiko, a ohranjajo občutek nelagodja, ki ga proti koncu upraviči razbohoteno besen Paparov growl.

Inter Arma so s svojo peto studijsko izdajo ustvarili devet neusmiljenih zvočnih podob, ki navdajajo poslušalca s kozmično grozo ter izražajo občutke nemoči in besa. To so dosegli z neverjetno tehnično natančnostjo svojega muziciranja in vsestransko vokalno sposobnostjo pevca Mika Papara.