Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

1. 9. 2010
Iron Maiden - The Final Frontier
EMI Records, 2010

Točno 3 leta in 353 dni po odlični A Matter of Life and Death je »Železna Devica« (končno) ponovno potrkala na vrata metalskega sveta. Darilo je prišlo s počastitvijo v obliki nove avdio mojstrovine najvišjih možnih zvokovnih (instrumentalnih, glasovnih), liričnih in čustvenih razsežnosti, ki so pri dotičnem bandu zadnjih trideset let prav vedno pravilo (in nikoli izjema). Človek za preživetje rabi izključno vodo. Metalec rabi Iron Maiden.
Kar so obljubljali, so tudi storili. Ploščo so posneli izključno zase, pod svojimi pogoji, na svoj način. Dejstvo. Udarno, eksperimentalno, edinstveno in predvsem najpomembneje: sveže. Britansko. Minutaža govori sama zase. Najdaljši Iron Maiden album v zgodovini. Nikomur se ne potrebujejo dokazovati, to jim je uspelo že davnega leta 1980 in globalno leta 1982. Na prelomu tisočletja, junija leta 2000, sem bil ekstremno navdušen nad Brave New World, ko sem ploščo vstavil v predvajalnik in ob Brucevem glasu masturbiral nekaj tednov zapored. Po Dance Of Death, ki me je leta 2003 sicer presenetila (mešani občutki so se me držali nekaj let, preden se je plošča v celoti utekla v DNK), in odlični zadnji plošči, se mi je pred nekaj tedni zgodil deja-vu, le da se je tokrat »presenetljivo« občutje spremenilo v ekstremno pozitivno že po prvem poslušanju. Album bo nedvomno zapisan v anale metalske zgodovine, v bogati Iron Maiden diskografiji pa bo gotovo postavljen ob bok mojstrovinam kova Piece Of Mind, Powerslave, Somewhere In Time, izvirajoč iz zlatega, mid-80's obdobja skupine (sicer so vsi Iron Maiden izdelki 100% hvale vredni, prej omenjeni pa imajo tisti procent ali dva več, kar jih uvršča na vsemetalski tron). Ploščo so prvič po letu 1986 zopet snemali v legendarnem Compass Point Studiu na Bahamih, kjer so bile spočete tri prej omenjene klasike, kar je dolilo dodatnega olja na ogenj in vzdignilo pričakovanja pred izzidom še nekaj stopničk višje.
V zadnji dekadi je uvod v vsako novo Iron Maiden avdio knjigo vsem dobro znan. Direkten, lahek »sing along« komad, ki se izda kot single. Wicker Man, Wildest Dreams, Different World so naši primerki, ki jih je prav vedno do potankosti izpopolnila Smithova solaža, odigrana z neverjetnim občutkom, dodelana do najmanjše podrobnosti, dobesedno. Če pogledamo nazaj v diskografsko zgodovino banda, zasledimo daljše otvoritvene mojstrovine kova Moonchild, Sign Of The Cross, Aces High, Where Eagles Dare, Caught Somewhere In Time, med katere bomo v prihodnje uvrščali otvoritveni komad nove plošče, naslovni Satellite 15… The Final Frontier. Temačno, čudno, fiksajoče, konfuzno. Mešanica eksperimentalnih/tribal tolkalsko/kitarskih linij (spuščenih skozi paleto efektov = psihadelično!) udarja v bobniče kot valovi v čeri. Intro, sestavljen iz Smithovih starih demo posnetkov, »zavrženih/pozabljenih« skozi kariero, je v smiselno celoto skombiniral Steve Harris. Ambientalna kreacija se po štirih minutah in pol spreobrne v distorzirani komad, ki je pred nekaj tedni izšel kot animirani video. Zefektirani prehodi Nicovih tolkal odlično pripravijo armado distorzije, ki napade v rockovski rušilec, sestavljen iz le štirih riffov, a učinkovit kot le kaj. Preprosto in udarno. Nadaljevanje albuma predstavlja single, El Dorado, s standardnimi Maiden duri, moralnim, spevnim mostom, (vsi bridgi na plošči so neverjetni, izredno posrečeno grajeni, le malo jim manjka do čiste perfekcije) ki se odlično prelevi v melodičen refren. Ob baritonovski nižje ležeči vokalni liniji se Blaze Bayley občutek Maiden fana drži skozi celo pasažo (celo riffaža bi ob masteriziranemu zvoku spominjala na delčke komadov zgodnje Blaze Bayley solo kariere, prav tako pa na Blazea asociira komad The Man Who Would Be King; vemo, da se njegov predzadnji album imenuje The Man Who Would Not Die). Kreacija je koncertni »bomber«, za zelo učinkovit takojšnji »fan favourite« se je izkazala na trenutno trajajoči turneji in ne dvomim, da se bo tudi v prihodnje.
Vojaška Mother Of Mercy, z začetnim kitarskim uvodom ob Dickinsonovem pridiganju ustvarja sliko bojišča, napolnjenega z mrliči, postavlja vprašanja o smislu obstoja, o tem, zakaj se borimo, živimo, čakamo na smrt: »Poveš mi kaj je gotovo, povedal ti bom kaj je res.« Vulkansko bruhajoče. Smith ponovno mojstrsko obogati lestvice z neverjetno Gilmour navdahnjeno solažo, ki prepoznavno dodelano, a izredno kompleksno nadgradi komad. Zvok solo kitare, kot tudi sama zgradba spominja na zvok Smithovih solaž s plošče Somewhere In Time, retro občutek pa zvočne slike ne kvari, temveč jo kvečejmu nadgrajuje. Komad oddaja občutek energije, ki te ugrabi in odnese skozi vse sfere Iron Maiden eksistence, le, da namesto zagrenjenosti vse postaja lepše in bolj zanimivo z vsako odigrano sekundo.
Baladna Coming Home napade že na začetku, z izredno netipičnim Maiden riffom, ki še kako pritiče. Vmesna clean kitarska pasaža, ob odličnem zvoku basa in ponovni mojstrski blues Led Zeppelin solaži, ki balzamično boža slušne organe, odlično prevaja udarno vokalno linijo visokih frekvenc, ki v refrenu zasije v vsej luči, spleza še višje in konča vzpon na samem vrhu. Ko se vse umiri kitare ponovno zarijejo v čisto prvi udarni riff komada. Meditativno.
The Alchemist, artilerija Janicka Gersa je komad, ki je bil napisan za uvod plošče, kasneje prestavljen na sredino »zaradi že izrabljene fraze zadnjih treh plošč«. Fleksibilno razgibani rušilec klasičnih Maiden razsežnosti, ki energijsko navdahnjeno premore izjemen udarni element, začetni melo-terca napad, začinjen z odličnim besedilom. Najkrajši komad na plošči, a najudarnejši in najbolj »vintage« Maiden.
Isle Of Avalon nudi širok nabor kitarskih variacij. Začetni atmosferični občutek nas popelje v megleno jutranje okolje Avalona, linija kitare pa v srednji umirjeni del naslovnega komada (pred Smithovo solažo v le-tem) 7th Son Of A 7th son plošče iz leta 1988. Pozornost se skozi zadnjo tretjino komada preusmeri na (še eno) Smithovo kitarsko genialnost v obliki čutne solaže. Prvovrstno.
Pri naslednjem komadu, Starblind, nas clean intro napelje v uvodni Acceptovsko začinjeni riff. Kitarska intenzivnost se kontinuirano stopnjuje skozi igranje, vedno bolj rezajoče v strune. Najbolj izstopajoča vokalna linija na plošči nas spomni, zakaj je Bruce Dickinson »air-raid« sirena in eden najznamenitejših heavy metal glasov vseh časov. V »izvenzemeljski« solo točki nas Adrian Smith ponovno popelje v vesolje, kjer plujemo skozi dimenzije, se vseskozi počutimo kot Stranger In A Strange Land in dokončno prispemo do morja norosti sredi univerzuuma.
The Talisman se začne z identično »čisto« akustično folk kitarsko linijo, kot The Legacy z zadnje plošče. Kopirano, kar je v bistvu edina črna pika celotnega izdelka, torej, do note natančno prekopirana pasaža. Gers je pri riffu vključil svoje največje kitarske vplive, kar je očitno predvsem pri solaži (Beck, Kossoff, Gallagher …). Nadaljevanje z odličnim klasičnim Maiden galopom sicer konkretno popravlja vtis, dodatki kitarskih synthov in klaviatur odlično opravljajo vlogo grajenja atmosferičnega ozadja, ki nase opozarja skozi celo srednjo tretjino komada.
The Man Who Would Be King ponuja potovanje skozi glavni akt glasbeno vračajočih se influenc sedemdesetih, ki jih Steve Harris tudi sicer najbolj izpostavlja. Bas tu poveljuje četi, sinergija med kitarami dinamično, dramatično, magalomansko seva skozi zahtevno strukturo komada, ki pa ne zveni »prisiljeno« ustvarjena, temveč idejno sveža. Dejansko precej oddaljena od najbolj »klasične« Maidenovske, kar je pravilo večine komadov na The Final Frontier.
When The Wild Wind Blows je najdaljši komad na plošči. Najdaljši, vedno na zadnjem mestu, ko govorimo o treh največjih klasikah (Piece Of Mind – To Tame a Land, Powerslave – Rime Of The Ancient Mariner, Somwhere In Time – Alexander The Great). Tradicija nas vodi v miselnost »še ene mojstrovine«. Da, mojstrovina, nedvomno, a žal je tu primerjava s prej omenjenimi nesmrtnimi neumestna. Harris je prav v tem komadu najbolj evidentno vključil svoje progresivne folk vplive s konca šestdesetih (Third Ear Band, Quintessence itd. plus največji vpliv: Jethro Tull in Ian Andersonova flavta/piščali). Steve nas z irsko melodijo na začetku vodi skozi umetelno kompozicijo najvišjih razsežnosti, vmes nas vojaško korakajoči del pripravi na multitudo solaž, kjer vsi trije kitaristi odigrajo nekaj najboljših not na celotnem izdelku. Nasploh je na The Final Frontier, v primerjavi s prejšnjimi ploščami, evidentno večja prisotnost temperamentnih orientalskih melodij/harmonij, ki se sprva ne utečejo takoj v možganske celice.
»Železno deviška« kreacija je izredno dodelana, opazi se, da je tehnično in atmosferično na precej višjem nivoju kot nekaj prejšnjih izdaj, atmosfera je ustvarjena in odigrana tako, da ne zveni prisiljeno, prav tako ni »kičasta«, vedno se klaviature in ostali vložki raznih manjših instrumentov (razna tolkala, gongi itd.) subtilno oglašajo točno tam, kjer jim je mesto v komadu, kar najbolj (za)občutimo in zaslišimo v (predvsem) solaži Starblind, The Man Who Would Be King in Isle Of Avalon. Nenehni obrati lestvic, melodične linije, ki na srečo ne zbujajo želje po infuziji inzulina, grandiozno valovanje, ki se preliva iz ene heavy metal sfere v drugo. Odlično! Harrisove »natreblane« bas linije (a ravno prav, ni pretiraval kot na primer na Live At Donington live albumu iz 1992, ali The X-Factor iz 1995, ko je zvok »plenk, plenk« basa »ubil« celo zvočno sliko banda) z ravno dosti prisotnosti in prepoznavnosti marširajo skozi komade in z Nickovim bobnanjem dajejo perfektno podlago trojici mož z sekirami v rokah, ki s tremi kitarami ustvarjajo nebesa za vsakega poslušalca, častilca Iron Maiden. Fantje so se očitno dokončno ujeli kot se za glasbenike njihovega kova spodobi, in po desetih letih (posamezno, v duetih skozi različna obdobja banda seveda več) skupnega igranja končno demonstrirajo, zakaj, kako in kaj se da narediti s tremi kitarami v heavy metal bandu. Monumentalno. Harris je ponovno sooblikoval prav vse komade na plošči, najbolje pa se je tokrat povezal z neusahljivim Smithom; pri kar šestih. Ponovno je standardno pri enem komadu, po The Nomad, Age Of Innocence in The Reincarnation Of Benjamin Breeg na prejšnjih treh ploščah glasbo prispeval Dave Murray (The Man Who Would Be King). O Dickinsonu verjetno ne rabim izgubljati besed, ali pač? Vokal triinpetdesetletnega pevca je zgodba zase. Komade je posnel v pičlih (neverjetnih) dveh dneh. Odpel jih je v nesmrtnost. Hiperaktiven, kontroverzen, genialen … Pevec, frontman, brez katerega Iron Maiden niso to, kar so. Neutrudljiva, vedno delujoča »air-raid« sirena, pilot, radijski moderator, televizijski voditelj, pisatelj, zgodovinar, sabljač. Vse v enem in še več. Pevec enega izmed največjih heavy metal bandov vseh časov. Včasih aroganten, nikoli skop s kritikami. Z vso pravico, vedno in povsod, brez oporekanja. Njegova predstava na tej plošči je fenomenalna, pri Mother Of Mercy, Starblind in When The Wild Wind Blows zasije v vsej svoji veličini, a tudi ostali primerki ne zaostajajo dosti. Vokalno je na vrhuncu, trenutno primerljiv z leti 1982 – 1989 (The Golden Years). V glasbo se vključuje organsko, večlično, čustveno. Nikoli mehansko, monotono, nezanimivo. Ohranja Diov, Gillianov model, kjer vokal sam po sebi postane dodaten instrument, ki s svojo (torej solo) linijo vseskozi vodi komad. Razpon glasu in kvaliteta le-tega je nesporna, odlični prehodi med oktavami so zaščitno blizu perfekcije, glasovno se vedno izraža močno, razločno … Raj!
Za relativno dostojno objektivno oceno potrebuje izdelek štirideset ali več poslušanj, saj zaradi zahtevnosti, bodoči poslušalec, enostavno potrebuješ čas in dobro koncentracijo za razčlenitev vseh posameznih delov, od linij instrumentov, vokalnih linij, ambientalnih kompozicij, synth podlag, do solaž, melodij v ozadju, za branje (dojemanje?) besedil, in čas za dojemanje same produkcije, ki je enormna, kvalitetna, izpiljena, »naravna«. Pričakovano, mojster Kevin Shirley je zopet opravil odlično delo in končno lahko potrdim, da je Martin Birch 21. stoletja, brez pretiravanja. Kot nekoč Birch, je Shirley v zadnjih desetih letih ustvaril razpoznaven Iron Maiden zvok. Svež, ne tako »moderno poln« (kar je več kot pohvalno), a zato naraven in pristno heavy metalski, čeprav so »Mejdni« seveda vse prej kot le navaden (ali samo) heavy metal band. Iron Maiden so in ostajajo definicija heavy metala.
In še čisto kratek nasvet za zaključek: pomnite, tovariši, ni vse tako preprosto, kot se mogoče sliši po nekaj prvih površnih poslušanjih … Brez debate, obvezen nakup za vse ljudi, ki menijo, da imajo kakršnokoli zvezo s čimerkoli metalskim!

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija