Dostikrat se zgodi, da kupim CD od benda, o katerem nič ne vem in nisem slišal še nobene pesmi. Včasih nimam sreče in dobim kako sranje, vendar tokrat temu ni bilo tako. Že ob prvem poslušanju uvodnih taktov prve pesmi se mi je zazdelo, da je to tisto pravo. Občutek me ni varal in navdušenje, ki se me je lotilo na začetku, se je do konca albuma le še povečevalo. Niti ene slabe pesmi, kakšen album!
Jacobs Dream so Američani, njihova glasba pa izhaja iz zgodnjega obdobja Queensryche, Fates Warning, Crimson Glory, čuti pa se tudi vpliv Iron Maiden. Igrajo klasičen heavy metal, v katerega vključujejo progresivne elemente. Za razliko od prej omenjenih bendov pa so malce bolj power. Čeprav so vsi zelo dobri glasbeniki, pa vsekakor izstopa neverjeten vokal Davida Taylorja. Je nekakšna mešanica Dickinsona, Midnighta, Ricka Mythiasina ter Geoffa Tatea, vendar se je od vseh pevcev še najbolj približal božanskemu vokalu zadnjega. To se še posebej vidi v pesmih tipa zgodnji Queensryche: v melodični Love & Sorrow, baladah Tale Of Tears in The Bleeding Tree, ter v Never Surrender. Drugače pa se Cd začne s Kinescope, ki je srednjega tempa in z nekaj zelo dobrimi riffi. Funambulism je zelo zanimiva, brez refrena in z odličnimi solažami v drugem delu. Scape Goat je tako kot zadnja, Violent Truth, bolj power, medtem ko se House Of Cain še najbolj razlikuje od ostalih. Z vokalom vred spominja na Lost Reflections od Crimson Glory. Na albumu je tudi instrumentalna Black Watch s tipičnim Maiden riffom proti koncu.Mirno lahko rečem, da je to eden najboljših prvencev v zadnjem času. Jacobs Dream so eni najperspektivnejših heavy metal bendov in vse kaže, da smo po dolgem času dobili iz Amerike nov odličen bend, kakršnih je bilo v osemdesetih malo morje.

Matjaž