Po pravici povedano me je sram. Ne, ne, ni me sram zaradi tega, ker sem zadnjič na javnem mestu zganjal neprimerne stvari, ampak zaradi tega da sem tako pozno dodal Jag Panzer v svojo zbirko. Res zanimivo, kako sta pri nekaterih bendih nesorazmerni kvaliteta in popularnost. Jag Panzer so izdali prvo ploščo takrat ko sem jaz še scal na kahlo (leta 1984), ne morem pa na žalost povedat čisto nič o prejšnjih ploščah in to zaradi tega, ker je gospa usoda ena navadna pizda in mi ni namenila slišati nobene druge razen The Age Of Mastery. Jag Panzer igrajo Metal pasme ameriski heavy metal, so pa tudi med temi bendi nekaj posebnega in samosvojega. Age Of Mastery prinaša 12 komadov, kar pomeni eno uro odlične glasbe. Klasiko na tej predstavljajo komadi kot so Iron Eagle, Lustfull And Free, Burning Heart itd., ta klasika pa so spevni refreni, izraziti bobni, tekoče in ritmične kitare (vendar ne melodične), za popestritev pa se najde še kakšen izrazit bas. Ostali komadi pa so si zelo različni - vsak zase predstavlja svoje poglavje in svojo dovršenost. Pri komadu Twilight Years prakticirajo kompliciranje, Sworn To Silence vsebuje »moderne« riffe, naslovni The Age Of Mastery je eden najlahkotnejših, Displacement je totalen psiho komad,… Vse skupaj pa povezujejo že prej omenjeni odlični in oh in sploh refreni in pa občasen visok vokal. Ne da pa se mimo odlične balade z violinami (!) Take This Pain Away. Z violinami nadaljujejo pri zadnjem komadu The Moors, ki ima nenavaden uvod (kako jim lahko pride kaj takega na misel) in najbolj izstopa od povprečja, povrh vsega pa neverjetno spominja na Blind Guardian. Jag Panzer predstavljajo reinkarnacijo Metala 80-tih, že prej omenjeni drobci pa jim dajejo specifičnost in definirajo njihov stil.

Matija