Poljski black metalci z akustičnim pridihom folk metala in vonjem domačega ekstremnega metala, Jarun, so letos izdali drug studijski album Pod niebem utkanym z popiołu. Njihov prvenec iz leta 2012 je pod drobnogled vzel mojster Dejan, letošnji izid pa sem se odločila prežvečiti sama. Ko je Dejan na koncu recenzije prosil za »še več tega«, so mu Jarun bržkone izpolnili željo, saj so zopet poskrbeli za odličen, razgiban in ne tipičen black metalski izdelek.
Ne vem zakaj, ampak poljski člani ekstremnih metalskih voda imajo vsaj zame osebno nek poseben ton. In tudi Jarun niso izjema. Kljub občasnim počasnim, pa vendar odličnim akustičnim folk metal melodijam, se pojavi tista prava, death/black metalska brutalnost, ki smo je navajeni pri Behemoth in Hate. Na albumu se sicer nahaja devet komadov, katerih časovnica se giblje med 2 in 10 minut in v tem razponu so Jarun uporabili prav vse. Počasne, skoraj da rockovsko obarvane akustične balade, ekstremno death metalsko brutaliziranje in pa seveda temačno black metalsko zažiganje. Za razliko od nekaterih bolj klasičnih in poznanih bandov so Jarun mejo med folk metalom in blackom, oz. njuno povezljivostjo, podaljšali v neskončnost. Če si želite bolj ekstremne black metalske doze, prisluhnite komadu Piołun. Za bolj melanholično, pa vseeno »romantično«, dozo nasprotne strani meje pa si vzemite čas in si zavrtite zadnji, dobrih deset minut dolg Jak Wiatr, kjer boste slišali odgovor na vprašanje, zakaj ta zasedba odlično izstopa iz kopice razmnoženih folk/black metalcev. Že prvi album je veliko obetal, še več pa obljublja drugi. In tudi jaz končujem svoje pisanje z željo po še več podobnega in predvsem tega, kar ponuja zadnji komad. Vsi tisti, ki se sicer zmrdujete nad folk metalom pa jim dajte priložnost, saj tole definitivno niso fruličarji, ki se igrajo z drugimi zvrsti, ampak ravno nasprotno. Jarun so pravi poljski ekstremneži, ki imajo, tako kot vsak izmed nas, tudi svojo nežnejšo plat, ki jo znajo več kot dobro izkoristiti.