Jorn Lande je v Masterplan končno našel zasedbo, v kateri je njegove vokalne veličine odkrila širša svetovna metalska javnost in v kateri se je končno ustalil. A Jornu umetniška kreativna žilica ne dopušča, da bi se zadovoljil le z delom matičnega banda; po drugem Masterplan albumu Aeronautics in Allen/Lande projektu s Symphony X vokalistom Russell Allenom, je v letu dni sedaj prišel na vrsto še tretji album v letu dni, njegov četrti solo izdelek, The Duke.
Na njegovem prejšnjem solo albumu Out To Every Nation bi lahko našli kakšno vzporednico več z Masterplan, na The Duke pa Jorn bolj ali manj prisega na tradicionalne hard rock zvoke, z izjemo skladb kot sta Midnight Madness ter uvodna We Brough The Angels Down z dodano nekoliko večjo dozo modernega groovea. »I am the duke, the duke of love…« poje Jorn v Duke Of Love, kar bi prej pričakovali od kakšnega Davida Coverdalea in tudi v resnici ta skladba in Jornove vokalne linije preveč spominjajo na Davidovo »belo kačo«. Gre za dobro skladbo, a zaradi omenjenega si boljše ocene zaslužijo ostale skladbe, na primer udarna hard rockerska Stormcrow, We Brought The Angels Down ter umirjena End Of Time z lepim refrenom. Zelo uspeli sta tudi obe predelavi na tem albumu in sicer na novo odigrana naslovna skladba njegovega solo prvenca Starfire, ki je že tako ena njegovih boljših solo skladb, ter energična Thin Lizzy priredba Are You Ready.
The Duke ne dosega odličnosti in originalnosti Masterplan, tu se zdi, da gre bolj za Jornov poklon njegovi ljubezni, klasičnemu hard rocku. Zaradi bolj direktnega pristopa manjše stilske odprtosti Jorn tu ne izvaja vokalnih akrobacij kot pri matičnem bandu, vseeno pa bodo ljubitelji njegovega petja tu prišli na svoj račun; kot tudi ostali hard rockerji.

Matjaž