RECENZIJE

6. 5. 2020
Katatonia - City Burials
Peaceville Records, 2020
Avtorica: Mateja Felc

Depresso Espresso direkt v žilo in olje na ogenj samoizolacijski samoti – Katatonia že ve, kako ustvariti vzdušje, da zdrsneš v prepad samega sebe. Najbolj boleča čustva umetnika in poslušalca se zlijejo v eno. Čeprav se vsak album s svojimi edinstvenimi kompozicijami nadaljuje v drugega, pa vsak novi nadgrajuje predhodnega. Jonasov glas nam piha na dušo, odpira vrata neznanih globin in nam da dovolilnico, da se za trenutek brez slabe vesti smilimo samemu sebi v svojem klobčiču strahov in zlomljenih src.

Januarja smo okusili prvi košček pogače s singlom Lacquer, ki ga ne moremo označiti drugače kot »tipična Katatonia«, kar na prvo žogo dobi odbijajoč priokus, je pa vse prej kot to. Ko ni dovolj temna že skladba, ki napove novo plast unikatne črnine, ji pri tem pomaga še črno-bela naslovnica. Težke sence na obrazu so pravzaprav vizualni ekvivalent albuma kot celote. Marca so nam nato vrgli še drugo kost z imenom Behind the Blood, pet pred dvanajsto pa še The Winter of Our Passing, dokler nismo pred dnevi lahko s slastjo zagrizli v cel City Burials, ki požene dlake pokonci vsakemu zvestemu ljubitelju melanholičnega progresivnega žanra. Dvo- in tričetrtinski takti instrumentov se mešajo z drobci elektronike in držijo ambient pod napetostjo. Ubrana menjava komadov z umirjenimi zvončki in tistih z besnečim bobnenjem, odmevi glasov in odrezavi izseki postanejo »roller coaster« občutij, ki jih doživlja poslušalec.

Dober uvod naredi Heart Set to Divide z mehkim Jonasovim nagovorom in psihedeličnimi kitarami, po katerem zagrabi vajeti Behind the Blood z odločnimi riffi. Lacquer za razliko od njega popelje v drugo dimenzijo z izbranim dvoglasjem, ko se Jonasu pridruži basovski podton. Svoj prvi vrh album doseže z The Winter of Our Passing, saj Jonas Renkse na vokalih in Daniel Moilanen na bobnih opravita svoje delo vrhunsko. Rezultat sta namreč dve catchy liniji, ki jih ne pozabimo kar takoj. Kot gostja se tokrat predstavi Anni Bernhard v pesmi Vanishers. Drugi vrh album doseže proti koncu z Neon Epitaph s slikovitimi kitarskimi riffi, zaključi pa se z živahno priredbo Fighters (zadnja pesem limitirane izdaje albuma), kjer pride do izraza romantična mehkoba Jonasovega glasu.

City Burials je katarza. City Burials je tema in ruševine. City Burials je Katatonia 2.0. Depresso Espresso, ki se ga splača srkniti.

SORODNE VSEBINE:
11. 1. 2013Katatonia - Dead End Kings / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
7. 8. 2020
Iz ropotarnice: Demon - Breakout
Recenzija
5. 8. 2020
Iritator - Drek!
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
Recenzija
20. 7. 2020
Living Gate - Deathlust (EP)
Recenzija
17. 7. 2020
Tristwood - Blackcrowned Majesty
KONCERTI & FESTIVALI
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Pietra Sonica Fest #12
Osoppo (UD), Italija
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Sauzipf Rocks Festival 2020
Döbriach, Avstrija
7. 8. 2020
STREAM: European Metal Festival Alliance
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija