Poslušanja novega albuma Korn sem se lotil z odnosom »nekdo mora opraviti umazano delo«. Njihovo eksperimentiranje z dubstepom v prejšnjem delu Path of Totality namreč ni bila moja skodelica čaja, zato sem nad njimi obupal. A ker se je v ekipo po osmih letih iskanja boga vrnil Brian »Head« Welch, sem jim dal novo priložnost, upajoč, da bo Head naredil red in preprečil, da bi Korn postali Davisov stranski dubstep projekt. In nekako mu je uspelo - začetni Pray for Me ponudi tisto nizko uglašeno 7-strunsko nu-metal zadevo z groove bobni, kot smo je vajeni iz npr. Follow the Leader ali Issues. Žal se že pri naslednji pesmi začne rahlo vpletati stil s Path of Totality, predvsem v pop zvenečem refrenu in elektronskih ozadjih. V splošnem so refreni dokaj komercialno zveneči, kar pokvari groove kitar, ki poskušata pesmim dati prvotni koruzni metalski prizvok. Če ne uspe refrenom ali elektroniki, se pa čustveno izpove Davis, da še bolj omili celotno zadevo. Bojda ne bo nikdar več ljubil in se pretvarjal, pravi v Never Never, ki je za vse simpatizerje dubstepa najprimernejši komad na albumu. A vse ni (na metalsko žalost) tako črno, kot izgleda! Čuti se, da je vrnitev Heada pripomogla k pisanju pesmi, ki temeljijo na nizkozvenečih kitarah in ne več toliko na razneženih vokalih in elektroniki. Heads up!
Matematično bi izrazil Paradigm Shift kot polinom spremenljivk Issues, Untouchables in Path of Totality. Če prisegate na metal s predpono »nu«, boste zaradi fuzije z elementi popa in elektronike bodisi razočarani bodisi navdušeni, če prisegate na čistokrvni metal, pa to sploh ni za vas. Tisti s širokim in liberalnim glasbenim spektrom jo boste odnesli najbolje, saj zna biti Paradigm Shift zanimiva pustolovščina. Stvar okusa ...