Po Tolkkiju je med Stratovarius odmorom solo ploščo izdal še drugi Timo iz vodilnega finskega melodičnega metal banda. Kotipelto je imel pri rojstvu svojega prvega »otroka« zavidljivo asistenco: Roland Grapow (Masterplan, ex- Helloween), Michael Romeo (Symphony X) in Sami Virtanen (Warmen) na kitari, Jari Kainulainen (Stratovarius) na bassu, Janne Warman (Children Of Bodom) in Mikko Harkin (Sonata Arctica) za klaviaturami ter Mirka Rantanen (Warmen) in Gas (HIM) za bobni.
Tima smo doslej poznali le kot izvrstnega vokalista, da bi se dokazal kot pisec pesmi pa zaenkrat pri Stratovarius še ni bilo priložnosti. Glede na tovrstno opravljeno delo na tej plošči pa bi Tolkki lahko malo razmislil o tem, da bi tudi soimenjaku pustil vnesti malo svojih idej, kajti glede na njihov zadnji album, nekaj osvežitve ne bi škodilo. Timo je svoj talent za komponiranje najbolje pokazal v sedemminutnem epu Chosen By Re, ki tako po glasbi kot po tematiki spominja na Powerslave od Maidenov. V glasbi te pesmi je čutiti orientalske vplive in pravzaprav je nasploh koncept celotne plošče postavljen v starodavni Egipt.
Dobro je, da Timo ni naredil tipične Stratovarius plošče. Vplivi matičnega banda se sicer čutijo in pesmi Lord Of Eternity ali Knowledge And Wisdom bi lahko našli pot na njihovo ploščo, vendar so, gledano v celoti, na Waiting For The Dawn celo bolj vplivali britanski bandi kot Stratovarius. Arise se na primer začne s tipičnimi Black Sabbath riffi, nadaljuje pa bolj v Deep Purple slogu. V naslovni pesmi pa malo zadiši po Saxon. No, brez balade – Beauty Has Come, pa tudi ne gre. Tudi ostale pesmi so zelo na nivoju, še posebej uvodna Travel Through Time.
Kar malo sem presenečen nad Timovim solo prvencem. Waiting For The Dawn je vsekakor boljša plošča od Tolkkijeve Hymn To Life. Stratovarius fani bodo z njo gotovo lažje počakali do naslednjega leta, ko »Stratoti« ponovno udarijo.

Matjaž