Zavozlan jezik, polomljeni prsti in izpadle tipke na tipkovnici so prva posledica opravka s skupino, ki prihaja s Finske in se patriotsko odloči uporabljati materni jezik za ime in naslove. Tokrat imamo opravka z bandom Kuolemanlaakso, ki za razliko od sonarodnjakov ne preigravajo pretirano melodičnega power metala, opernega Nightwish-plagiatorstva, folk metal fruljenja ali surovega črnega ruženja, pač pa se specializirajo za death/doom koračnice in marše, v katere vklapljajo še nekaj primesi iz ostalih žanrov. Kar me nehote spomni na dobre stare Amorphis, dokler so bili še dobri: torej na prvih dveh platah, kjer so še igrali omenjeni stil. A vrnimo se nazaj k Kuolemanlaaksu in njihovemu drugemu albumu Tulijoutsen.
Prva lastnost, ki jo zaznam pri tem izdelku, je pomanjkanje izvirnih idej in originalnosti. Že v uvodni Aarnivalkea je očitno močno zgledovanje pri My Dying Bride (era The Dreadful Hours) tako v riffih in ritmu kot melanholičnem valovanju vokalov. Pridružujejo se klaviature, ki poudarjajo atmosfero z enostavnimi in poznanimi gotičnimi melodijami, ki lahko vzbujajo nostalgično simpatijo ali pa zmrdovanje zaradi njihove rahle klišejskosti. Ti My Dying Bride deja-vuji se tekom sledečih skladb še kar nekajkrat ponovijo. Za death metal dele je značilna visoka stopnja melodičnosti, pri kateri lahko spet vlečemo vzporednice z Amorphis, tokrat z novejšim stilom. Malce bolj presenetljive so skladbe, kjer se tempo izredno upočasni, razvlečeno natezanje strun vzbudi pristno vzdušje osamljenosti in brezupa. Skupaj z dementno narativnimi vokali ti deli že skoraj prehajajo v bolj samodestruktivne vode depresivnega black metala. Kuolemanlaakso poskusijo celo s popolnoma akustičnim Glastonburyn Lehto s čistimi vokali, kar bi bila prijetna začimba, če se ne bi popolnoma enaki verzi v omenjeni skladbi ponavljali v nedogled.
Pravzaprav je na albumu kar presenetljiva mešanica različnih stilov, ki se še celo kar solidno povezujejo med seboj. Glede na to bi pričakovali, da bo Tulijoutsen zelo razgibana in zanimiva plošča za poslušanje. To do neke mere tudi je. Če seveda odmisliš precej derivativne in generične riffe ter že naravnost nesramno kopiranje glasbenih elementov raznih že omenjenih vzornikov.