Medtem ko se med recenziranjem zadnjega albuma skupine Anaal Nathrakh nisem želel žanrsko opredeliti, pri Norvežanih Kvelertak ne vidim teh težav. Ravno nasprotno, v pravo veselje mi je govoriti o žanrski pestrosti njihove glasbe, v kateri prepletajo elemente black metala, punka in klasičnega rocka. V prvi sekundi kombinacija morda sploh ne zveni nenavadno ali posebno, toda izvedba pa je definitivno taka. Drugače kot black metal zasedbe, ki so kot takšne pričele delati glasbo, preko plodnih let ustvarjanja black metal navdušencem ponudile številne mojstrovine, se v zrelih letih ozrle nazaj na svojo in zapuščino drugih svetovno znanih skupin ter se odločile, da želijo v svojo glasbo vplesti nekaj drugega, pa Kvelertak za seboj nimajo daljše black metal zgodovine.
Istoimenski album je njihov prvenec, udari pa direktno, z izredno zanimivim stilom. Vendar ne udari na melanholični, depresivni ali morbidni ravni, temveč na razigrani, veseli in zabavljaški ravni. Ampak NE, Kvelertak ne igrajo pivsko-veselega folk metala, ki ga poznamo od Finntroll ali Korpiklaani. Na sceni predstavljajo resnično svež veter, za njih pa sem prvič slišal, ko sem bil ravno v fazi iskanja nečesa novega, nečesa drugačnega, nečesa do tedaj še neslišanega. Kakšnega neomajnega privrženca black metalca stare šole bo moj opis sicer definitivno odvrnil od tega, da bi jim sploh dal možnost, da se dokažejo; in tudi boljše je tako, saj ga ne bi prepričali. Album pa bo všeč vsakemu malo bolj odprtemu duhu, ki vsakodnevno poslušanje ekstremne glasbe tu in tam prekine s punkovskimi in rockovskimi melodijami.
To je tudi to, kar naredi album in skupino Kvelertak posebna. Kvelertak ne igrajo black metala, ki je samo obarvan s prvinami ravno omenjenih žanrov, temveč igrajo glasbo, ki je v relativno enakomerni meri sestavljena iz prvin vseh treh omenjenih žanrov. Še najbolj je v black metal maniri na albumu zastopan vokal, ki je le tu in tam zamenjan s clean pasažami ali redkim »zborovskim« petjem ostalih članov banda. Sicer pa se komadi pričenjajo tipično punkovsko, rockovsko ali blackmetalsko, nakar se igranje prelevi iz enega v drug žanr, na primer punkovsko rockerske riffe na kitarah in tipično bobnanje zamenja hiter black metalski riff, podprt z dvojnim basom na bobnih. Prostora za zanimive in razgibane pasaže je zaradi treh kitar več kot dovolj, bas je pomaknjen v ozadje, vendar je še zmeraj dovolj prisoten, da bi ga poslušalec pogrešal, če bi ga naenkrat zmanjkalo. Poleg tega se Kverlertak ne bojijo uporabiti in v svojo glasbo vplesti nekaj vesoljsko zvenečih intermezzov, ki malenkost spominjajo na T. Nefasove kreacije, izdane pod imenom Angst Skvadron.
Če sem do sedaj večinoma delal primerjave z ostalimi bandi zato, da povem, komu Kvelertak niso podobni, morda sedaj pričakujete, da bom končno prišel do skupin, ki so jim podobni. Žal vas moram razočarati. Primerjave s Tulus, Khold, Sarke, Darkthrone, Satyricon in podobnimi umetniki zaradi preveč blackmetalskega ozadja teh skupin niso na mestu, primerjav z rock ali punk skupinami pa si ne upam in tudi ne morem delati, saj pri poznavanju teh naletim na oviro, ki se ji reče »premalo izkušenj«. Gotovo obstaja kakšen sodoben punk/rock band, ki igra v podobnem stilu, vendar ga kot metalec ne poznam.
Za konec pa še slabost albuma: prepoznavnost. In sicer prepoznavnost posameznih komadov. Kajti ne glede na originalnost vsega opisanega se ne znebim občutka, da se Kvelertak izgubijo v svoji posebnosti. Nekako se sučejo okoli istih, sicer zanimivih melodij, ki poslušalca ponesejo do konca albuma, kjer pa ne more s prstom pokazati na tisti presežek, na tisti en, dva ali tri komade, ki bi naredili album legendarni. Kvelertak so torej »razvili« unikaten stil in zvok, sedaj jim manjka le še kakšen komad, ki bi jih naredil legendarne. V tem smislu pa jih lahko primerjam z Vulture Industries, ki so znotraj black metal scene zaradi svoje drugačnosti tudi nekaj posebnega, vendar jim manjka kakšen Mother North, In The Shadow Of The Horns ali Rovnatt oziroma kakšen Highway To Hell, Ace Of Spades ali The Number Of The Beast.