Marax ostajajo marljive mravljice. Po EP-jih The Abyss of Illusions (2018) in Dance Within the Flames of Burning Fire (2019) je lani sledil še live album Live from Fuck Off Commercial Šešče 2018, letos pa je četverica svoji diskografiji dodala še polnopravni studijski celovečerec The Witch. V zasedbi je sicer prišlo do manjših kadrovskih sprememb, kajti Žico na violini je zamenjal Mors Violinis, medtem ko se glasbena zgodba, ki jo piše band, ni kaj prida spremenila.

In tako meni osebno tudi najbolj ustreza. Z omenjenima EP-jema so se šaleško-gorenjski simfonični black metalci predstavili v zelo všečni luči, ponudili divje in umazane komade, ki spominjajo na začetke žanra iz 90-ih prejšnjega stoletja, in se hkrati predstavili v bolj atmosferično eksperimentalni luči, kjer je izpostavljena Anin s podajanjem besedil v francoščini oziroma recitiranjem teh. Melodika, proizvedena s klaviaturami in violino, je segala od proizvajanja nežnega in depresivnega vzdušja žalostinke do razgibanih in catchy melodij, ki so šle z roko v roki s kitarskimi riffi. Aninin ženski harsh vokal je samo še dodatno podčrtal posebnost tega banda, ki mu v Sloveniji še ni bilo dvojnika.
A zakaj na tem mestu povzemam, kaj je band delal v preteklosti, in se raje ne osredotočim na sedanjost? Ker je moč sedanjost opisati na podoben način. Največjo razliko sem osebno zaznal pri uporabi violine, za kar pa ne morem z gotovostjo trditi, da bi bila sprememba v enaki meri prisotna, če se njen uporabnik ne bi menjal. Namerno ali ne, violina na albumu The Witch zveni dosti bolj samostojno in prinaša več zrelih, na trenutke že baročno mogočnih melodij, ki albumu vdihnejo povsem drugačen život. Od pričakovanih oziroma poznanih okvirjev se band umakne tudi z najdaljšim Eternal Loneliness, ki se nekako navezuje na do takrat bandov najdaljši komad, recital Les Litanies de Satan. Za razliko od tega ponuja Eternal Loneliness več dogajanja s kitarami in bobni, s svojo teatralnostjo konkretno spomni na Nizozemce Carach Angren, medtem ko z low tempom »ubeži« preostalemu dosti bolj dinamičnemu dogajanju na albumu. Povsem primerno pred končnim viharjem z imenom My Glorious Death in zaključkom Outro – Into the Darkness, za katerim nato dejansko vse utihne, band vrine komad Désespoir, tokrat edinega s francoskim besedilom, pri čemer je še enkrat več izpostavljena Aninina vloga.

Marax so torej z vidika izvirnosti, melodičnosti, progresije, pompoznosti in strukture komadov stopili še eno stopničko višje in ponudili album, ki smo ga poslušalci od njih pričakovali in zahtevali.