Nekje sem prebral, po vsej verjetnosti v Metal Arhivih, da naj aktualni studijski album ne bi bil najbolj primeren za tiste, ki se želijo spoznati z izraelskimi Melechesh. Torej sem že naredil prvo napako, saj je Enki po petih letih zatišja bandov šesti celovečerec, zame pa njihov prvi izdelek, ki se je v domačem predvajalniku zavrtel več kot le enkrat. Osebno torej bolj slabo poznam preostalo diskografijo, pa vendarle bi rekel, da so dolgoletni fani banda dobili še eno dokaj uspešno ponovitev orientalskega melodičnega black metala.

Za moj okus se album prične ravno prav, in sicer udarno. Nekaj podobnega bi si v letu 2015 namesto aktualnega albuma Epistemology recimo želel od Keep of Kalessin. Direktni thrash/black ritmi, zaviti v orientalske melodije, prevladujejo prve tri do štiri komade, nakar album z Enki - Divine Nature Awoken postane kompleksnejši, strukturno bolj razgiban in manj udaren. Z Metatron and Man se udarnost ponovno vrne, ostane pa tudi kompleksnost, s čimer album še naprej ostaja zanimiv, čeprav njegova glavna hiba ostanejo prav orientalske melodije, glasbena esenca banda od njegovega začetka. Ne glede na to, da melodije ves čas zvenijo umestno in lepo, imam nenehno občutek, da se skozi celoten album ponavlja en in isti ritem. Iz tega razloga mi album na mestih, kjer je razmerje v mešanici med folk in metal elementi na strani metala, zveni bolj prepričljivo.

Nekoliko druga zgodba pa sta zadnja dva komada, Doorways to Irkala in The Outsiders. Doorways to Irkala je osemminutna zmes klasičnega instrumentalnega folka z ambientom, medtem ko je zaključni komad pravi ep. The Outsiders sicer spet ponavlja že dokaj poznano melodiko, a ker so mi monotoni, le na riffu ali dveh temelječi komadi izredno pri srcu, Melechesh v mojih ušesih ne bi mogli bolje zaključiti svojega albuma. Po vrhu vsega na koncu vpletejo še poslednji šus, tako da mi Enki kljub vsemu izzveni z zelo pozitivnim vtisom.