Inovatorji se vračajo. Band, ki nam je dal veličasten The Black Album in zaradi tega najbolj od vseh polarizira metal populacijo, zagotovo ne potrebuje posebne predstavitve, zato bom uvodoma navrgel le kakšno faktografsko informacijo ali dve o bandu, saj se ta že kar nekaj časa ni oglasil iz studia. 12. septembra bo minilo že kar osem let, odkar smo z zmrdovanjem na eni in navdušenjem na drugi strani v rokah držali v belo ovit samostojni plošček, ki je nosil zaporedno številko deset. Death Magnetic je bil resnično velik zalogaj, česar se je zavedala celo založba Warner Bros. Records, ki je album reklamirala z njegovo dolžino. Smešna in v mojih očeh zelo ponesrečena poteza, čeprav je od kakšnega filma skorajda daljši celovečerec kljub vsemu poskrbel za prav tako dobršen zalogaj (thrash?) metal zabave. Podobno zgodbo je band potem pisal nekaj let kasneje z ostanki omenjenega albuma, ko je 2012 izdal EP. Zaradi narave nastanka štirih komadov, ki so bili kasneje izdani pod skupnim imenom Beyond Magnetic, je povsem logično, da ti zvenijo in so si tudi po strukturi zelo sorodni.
Zelo očitno drugačna pesem pa je komad Hardwired, ki so ga Metallica uporabili kot napovednik za svoj enajsti studijski album (album Lulu sem izpustil, saj ne gre za bandov samostojni izdelek) Hardwired... to Self-Destruct. In kaj točno je tako zelo drugače? Kot prvo in predvsem me je presenetila kračina pesmi. Od Metallice smo že od nekdaj vajeni komadov pol-epskih do epskih dolžin, tale Hardwired pa komajda za nekaj sekund presega tri minute. Ampak dobro, naj bo dolg ali kratek, pomembno je, kako v akciji pride do izraza. Tukaj pa lahko spet pride do polarizacije. S Hardwired se Metallica nakazano vračajo nazaj v stare čase, spet so bolj udarni in hitri in zato tudi dosti bolj enostavni in neposredni. To se po mojem mnenju še najbolj pozna pri bobnanju, ki je dokaj monotono, saj Ulrich v glavnem drži tisti tipičen thrash metal ritem. Posledično tudi kitare niso bogsigavedi kompleksne, še najmanj pa kitarski solo, ki ga ponudi Hammett. A po drugi strani enostavnost in kratkost s pomočjo nalezljivega riffa tvorita zelo všečen komad, ki ga za moje pojme ne bi mogel napisati vsak drugi (thrash) metal band. Nalezljivost oziroma zapomljivost kitarskih in drugih ritmov pač ni nekaj, kar bi vsak band kar tako zlahka stresel iz rokava. S tega vidika so Metallica zagotovo eden boljših in če je Hardwired resnično pravi pokazatelj tega, kako bo zvenel album, potem se res spet lahko veselimo novega izdelka drugega največjega metal banda na svetu.