Ne, Minsk in Rosetta niso izdali skupnega ploščka, gre zgolj za združeno (primerjalno) recenzijo albumov obeh zasedb, ki sta izšla v letošnjem letu (plošček Minsk že v aprilu, Rosettin pa v juniju). Zakaj neki skupna recenzija obeh ploščkov? Razlog je precej preprost: po uvodnih nekaj stavkih ločenih recenzij obeh albumov se je izkazalo, da bi ju bilo mogoče v veliki meri opisati z istimi besedami. Da ne bo pomote, kljub temu da gre za dva predstavnika t. i. post-metala, glasba obeh ploščkov še zdaleč ni identična in se znotraj podžanra v marsičem razlikuje, toda končni rezultat je v obeh primerih presenetljivo podoben.
Oba ploščka predstavljata nekakšno prelomnico v diskografiji obeh skupin. Za Minsk je The Crash & The Draw pravzaprav »comeback« album, saj gre za prvi studijski izdelek po šestih letih premora, vendar obenem šele četrti dolgometražec v bandovem opusu. Za Rosetto je Quintessential Ephemera sicer šesti celovečerec, vendar prvi s frontmanom skupine City Of Ships, Ericom Jerniganom, na vokalih in kitari, ki je pri Rosetti dobil vlogo nekakšnega sekundarnega frontmana, za glavnim vokalistom Michaelom Armineom. Prihod Jernigana je po eni strani presenetljiv, po drugi pa niti ne. Nikoli se mi ni zdelo, da Rosetta potrebujejo še enega člana, kaj šele pomoč na vokalih, vendar se Jernigan v zasedbo dobro vklopi, predvsem na čistih vokalnih delih, ter s svojim kitarskim doprinosom razbremeni do sedaj edinega kitarista v bandu, Matta Weeda. Očitno je številno skupno koncertiranje Rosette z zasedbo City Of Ships ustvarilo dobro kemijo med člani Rosette in Jerniganom.
Tako album Minsk kot Rosettin plošček vsebujeta nadpovprečno rabo čistih vokalnih elementov v primerjavi s preteklo diskografijo obeh zasedb. Čeprav se to v primeru marsikatere zasedbe v preteklosti ni izkazalo kot pozitivna nadgradnja, v primeru Minsk in Rosette vsekakor deluje. Čisti vokali tako na The Crash & The Draw lepo sovpadajo s samo masivnostjo večplastne instrumentalne podlage, medtem ko na Quintessential Ephemera izpadejo kot naraven element pretežno bolj umirjenih, atmosferičnih kompozicij, ki prevladujejo na ploščku, obenem pa dobro dopolnjujejo bolj surov in kričeč glavni vokal. V celoti gledano sicer (vsaj na prvi pogled) ne gre za nič radikalno novega, še ne slišanega. Tudi v sami ravni izvedbe in produkciji se sicer oba ploščka bistveno ne razlikujeta od preteklih izdaj obeh bandov, je pa The Crash & The Draw gotovo za poslušalca najbolj zahteven, če ne celo naporen album v diskografiji Minsk, saj s petinsedemdesetimi minutami glasbe in enajstimi skladbami prekaša vse ostale albume banda, ki pa že tako nikoli niso bili ravno kratki, a k sreči Minsk najboljše prihranijo za sam konec.
Ne eden ne drugi album sicer ne dosežeta časov, ko sta bili obe zasedbi na vrhuncu ustvarjanja, vendar predstavljata pomemben korak naprej v ustvarjanju obeh skupin, kot tudi post-metal sceni kot taki, saj v na prvi pogled izpeto post-metalsko reproduciranje prepodobnih glasbenih vzorcev vnašata nekatere (sicer dokaj težko opisljive) inovativne »mikroelemente«, ki so opazni šele po več detajlnih poslušanjih ploščkov. Čeprav je že sam obstoj podžanra, imenovanega post-metal, pogosto stvar debate in se neredko zdi, da se je izpel že z razpadom zasedbe Isis leta 2010, bandi kot sta Minsk in Rosetta dokazujejo, da ta glasbena podzvrst še zdaleč ni rekla zadnje besede. Zelo verjetno je, da nobeden izmed ploščkov ne bo doživel večje opaznosti zunaj baze dolgoletnih privržencev obeh zasedb, vendar utegneta imeti oba albuma v ustvarjalnem opusu skupin precej večjo težo, kot se morda zdi na prvi pogled.