RECENZIJE

5. 9. 2016
Misþyrming - Söngvar elds og óreiðu
Terratur Possessions, 2015

V začetku lanskega leta je mlada islandska zasedba Misþyrming debitirala z albumom Söngvar elds og óreiðu, ki mi je nekako izmed vseh izidov tega leta najbolj ostal v spominu. Zakaj? To je tudi zgodba zase, a če jo strnem na kratko: že kar nekaj let čakam na kaj novega od irskega black metal dvojca Haud Mundus, ki je leta 2009 z Wormlust izdal split Oblivio Appositus. Zanj sta Deegan in Lockhart prispevala vsega dve skladbi, ki gladko prekašata marsikateri precej daljši izdelek znotraj omenjenega žanra, predvsem pa pogrešam njun zven, kateremu so se, seveda z izjemo Deeganovega projekta Slidhr, najbolj približali ravno Misþyrming.

Soroden zven in dejstvo, da obe zasedbi izhajata iz otoške države na I, ne predstavljata njunih edinih stičišč, saj imata člana Haud Mundus tudi sicer močne vezi z islandsko black metal sceno. Stephen Lockhart se je pred leti preselil na Islandijo, kjer bolj kot ustvarja raje snema in producira glasbo drugih skupin, med katerimi so na primer letošnji prvenec death/black metal banda Zhrine, debitantski EP enočlanskega atmosferičnega black metal projekta Almyrkvi ter split Mannveire s kanadsko zasedbo Ellorsith, lanski EP black metalcev Abominor, predlanski prvenec zasedbe Sinmara (kjer je Lockheart od leta 2013 naprej dejaven tudi kot basist) ter album Flesh Cathedral in EP The Synthesis of Whore and Beast bolj poznanih Svartidauði. Prav tako je produciral zadnja dva izida Slidhr, pri katerem je lani dopolnil postavo kot koncertni kitarist s kolegoma iz Sinmare; Bjarni Einarsson (Wormlust) se je pridružil kot stalni bobnar, trojici pa v živo na odru dela družbo še basist Garðar S. Jónsson (Almyrkvi). Skratka, stvari bi se težko še bolj prepletale in v taboru Haud Mundus se verjetno še nekaj časa ne bo nič premaknilo, so se pa Misþyrming s prvencem hudičevo dobro približali temu, kar iščem že toliko časa. Niti spomnim se ne več, kdaj sem nazadnje nestrpno čakala na kakšno noviteto in s tolikšnim navdušenjem požirala drobtinico za drobtinico, kot jih bandi radi z javnostjo sporadično delijo, ko se prične bližati uradni datum izida.

Za pokušino so seveda delili nekaj najboljših skladb, ki so ob začetnem navdušenju brez težav zakrile nekatere pustejše dele albuma, zaradi katerih sem se Pesmi ognja in nereda sčasoma naveličala in jih pustila nekaj časa stati. Z nekaj distance lahko potrdim, da so njegove vrline še vedno iste: barvit in vživeto grlen harsh vokal, poskočni in zatohlo zveneči bobni ter rahlo asonančne kitare svetlejših odtenkov kot protiutež še kar zamolkli in žvepleni produkciji, ki se ji podoba goreče vulkanske jame na naslovnici sploh ne bi mogla bolje prilegati. Ali se band v besedilih navezuje tudi na kakšne biblijske reference, kot so to naredili Regarde les hommes tomber, ne vem, saj sta na spletu zaenkrat objavljeni le besedili za dve pesmi brez prevodov, band pa vsaj v skromni digipak verziji ploščka besedil niti ni objavil niti ta nima knjižice.

Skratka, vsi ti elementi skupaj z različnimi zvočnimi vložki delujejo posrečeno enovito, kot daljše delo z več klimaksi različnih jakosti, med katere sodijo Söngur heiftar, Friðþæging blýþungra hjartn ter za konec še Ég byggði dyr í eyðimörkinni kot najmočnejši med njimi.

Zgodba Misþyrming se je začela z le dvema članoma in srce projekta predstavlja D. G., ki je sicer še kitarist pri doom/black metal zasedbi 〇, lani pa se je priključil še bolj žveplenemu studijskemu kolosu Skáphe iz Philadelphie ter izrazito vplival na njegov drugi album z naslovom Skáphe². Postava Misþyrming se je še pred izidom prvenca precej hitro razširila na kvintet, saj je band kar hitro začel koncertirati po Evropi, nastopil pa je že na nekaterih zanimivejših festivalih, kot so bruseljski Nidrosian Black Mass, Prague Death Mass ter eni in edini Roadburn, za naslednje leto pa so že potrdili nastop na norveškem Blastfestu in škotskem festivalu North of the Wall, zato bo zanimivo slišati, v kolikšni meri bosta prišleka vplivala na prihodnje ustvarjanje zasedbe. Morda kakšnih večjih sprememb niti ne gre pričakovati, saj vsi člani Misþyrming že kar nekaj let skupaj ustvarjajo v žanrsko bolj sproščeno zastavljenem black metal bandu Naðra, s katerim so po daljšem zatišju letos izdali kar dve stvari; najprej studijski dolgometražec Allir vegir til glötunar ter nato še mini album Form. Kaj torej Misþyrming obetajo v prihodnje? Na družbenih omrežjih že dražijo z novim splitom s Sinmaro, sicer pa upam, da bo njihova naslednja stvaritev prinesla vsaj približno enak odmerek žvepla, kot jo premore prvenec Söngvar elds og óreiðu.

SORODNE VSEBINE:
23. 8. 2023Kaltenbach Open Air 2023, 2. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana