V trenutku pisanja teh besed se resnično ne spomnim niti enega albuma uveljavljenega banda, čeprav iz izkušenj vem, da zagotovo obstaja kakšen, ki bi bil s strani kritikov in fanov tako slabo sprejet kot zadnji studijski izdelek (nekdanjih) velikanov floridskega death metala Morbid Angel. Illud Divinum Insanus je deveti studijski album omenjene zasedbe in prvi album po vrnitvi Davida Vincenta leta 2004 na vokalih in basu v skupino.
Seveda s(m)o vsi fani upali na ponovitev klasik Covenant (1993) ali Domination (1995), sploh ob upoštevanju repertoarja, ki so ga Morbid Angel igrali v živo na svetovni turneji kmalu po Vincentovi vrnitvi. In ker sta David Vincent in Trey Azagthoth, kitarist in zadnji preostali ustanovitveni član, pokopala bojno sekiro, so bila pričakovanja zelo visoka in upravičeno usmerjena v že omenjena albuma. Toda očitno je Vincent, ki je med drugim, potem ko je za osem let zapustil Morbid Angel, sodeloval pri glasbenem projektu svoje žene z imenom Genitorturers (industrial/punk/rock/metal band), imel pri pisanju pesmi velik vpliv na preostala člana, zaradi česar se Illud Divinum Insanus ni vpisal v anale ekstremne glasbe kot še ena mojstrovina klasičnega death metala, temveč (kot že namignjeno) kot žanrski in glasbeni mešanček, ki v celoti prepriča le redke.
Sprva tudi mene ni. Moj prvi odziv na Illud Divinum Insanus je bil skladen s kritično množico, ki je tega »popljuvala« od začetka do konca. A sčasoma mi je uspelo album vzljubiti, predvsem z zadostno mero objektivnosti in neobremenjenosti s starimi izdajami. Iz spomina sem enostavno »izbrisal« komade kot so Where The Slime Lives, Pain Divine, Rapture in God Of Emptiness ter se osredotočil na Illud Divinum Insanus kot na izdelek povsem neznane skupine. Seveda se zavedam, da takšen način nikakor ne ustreza vsem in da dela zgodovine ne moremo enostavno zbrisati, ker nam je sedanjost na ta način bolj všeč, toda meni je tako uspelo odkriti čar albuma. Illud Divinum Insanus je po nekaj mesecih po izidu postal eden od albumov, ki ga trenutno najpogosteje poslušam.
Žanrska simbioza med klasičnim death in industrial metalom na Illud Divinum Insanus ne bi mogla biti popolnejša. Izmenično skakanje iz enega žanra v drugega pokaže, da žanra na določene trenutke sploh nista tako raznolika in da strogo ločevanje pripelje samo do nezadovoljstva nad slišanim. Album odpre intro z naslovom Omni Potens, ki nevednemu poslušalcu sprva ne izda ničesar o nadaljnjih skladbah, medtem ko po nekajkratnih poslušanjih čudovito povzame njegovo celoto. Sledi komad Too Extreme!, ki bi ga označil kot industrial death metal (kakor celoten album), saj so kljub industrial izvedbi prvine death metala vseprisotne. Too Extreme! je bolj ali manj minimaliziran na en riff, »štancarsko« podajanje besedila ter občasno zborovsko petje. Nato sledijo trije death metal biseri, ki se lahko brez zadržkov kosajo z zgoraj omenjenimi komadi, ki sem jih »moral« pozabiti, da sem lahko razumel Illud Divinum Insanus: Existo Vulgoré, Blades For Baal ter I Am Morbid. Je že morda res, da komadi nimajo takšne globine kot tisti iz devetdesetih let, toda »sekajo pa ko hudič«. Nekoliko kasneje sledi še ena death metal poslastica z naslovom Nevermore, medtem ko Destructos Vs. The Earth / Attack ter Radikult predstavljata vrhunec eksperimentiranja in poigravanja z žanri.
Pod črto je Illud Divinum Insanus definitivno album, ki je vreden nakupa in bo prepričal marsikoga, le brezkompromisni privrženci death metala stare šole bodo zmeraj majali z glavo. Če torej nimaš nobenih predsodkov proti industrial glasbi, potem bo po nekaj poslušanjih tudi tebe morda zadel »Aha!« efekt.