Všeč mi je naslov debitantskega albuma – tolažba v samoti. Samota ne tolaži, le še bolj razžira tisto malo, kar je v nas ostalo. Samota nas prisili, da se soočimo z realnostjo. Da gledamo z odprtimi očmi – če namreč ob trpljenju zapreš oči, bo le še huje, saj bomo tako le zaslepljeni, ker nevarnosti ne bomo videli. Odprimo oči, uničimo vse, kar smo, da lahko končno znova začnemo. To je sporočilo, ki nam ga daje Morost na okoli štirideset minut dolgi poti do tolažbe.
Privoščil sem si ostanek nedeljskega večera in (kakopak!) v samoti prek studijskih slušalk in v medli svetlobi sveč doživel glasbo, ki mi je bila dana. Da ne tratim časa puristom, bi najprej opredelil zvrst: nedvomni (groove) death metal s pridihom black metala. Blackened death metal, če hočete. Meni osebno ta oznaka ni ravno všeč, a bo morda komu pomagala, da se bo lažje odločil za poslušanje. Besede groove ne razumite narobe; to ne pomeni npr. Machine Head ali Lamb of God (čeprav se mi je dostikrat zazdelo, da je vokal na trenutke zelo podoben Randyju, predvsem pri Human Debris). Z »groove« želim pohvaliti bobnarja, da ni podlegel skušnjavi in izbral lažje poti – blast beatov in osnovnih thrash ritmov. Vsi vemo, da ko zmanjka idej, potem pač vstaviš blast beat in problem je rešen. Zelo so mi bile všeč dinamičnost in ritmične ideje, kar leti tudi na ostalo osebje seveda. Human Debris vsebuje zanimiv solo, ki je poklon očakom death metala – Suffocation. Tisti zlomljeni toni, ki se slišijo narobe, ki bolijo … Prav nasprotno pa je solo v Thorp Afield bolj harmoničen in melodičen.
Klaviature so netipičen dodatek k tovrstni glasbi, v ozadju neopazno gradijo atmosfero in potencirajo nizke kitarske tone. Prisotne so vedno in nikoli, kar je zanimiv fenomen. Po prvih treh pesmih albuma sem dobil občutek, kot da jih ni več. Takrat pa je prišlo to ravno najbolj do izraza – ko se zaveš, da so dejansko vedno prisotne, nekje tam zadaj, v temi. Mogoče sem ravno zaradi tega nenavadnega dodatka k death metalu slišal priokus black metala, kdo ve … V potrditev mi je bil riff pri pesmi Mitos, saj me je asociiral na skladbo Retribution – Storm of the Light's Bane (Dissection).
Lirika obravnava družbeno kritiko – kako ljudje uničujemo sebe in vse okoli nas. Glasba ustreza začrtani tematiki, tiste tipične disharmonije (npr. konec pesmi A Predicament in Time). Protiutež so redke, a umestne čiste strune, ki umirijo celotno situacijo. Najbolj pride do izraza pomiritev in z njo tolažba v zadnji pesmi Degression. Proti koncu izkušnje je vse, kar nas je definiralo, uničeno. Zato lahko začnemo znova, da vstanemo močnejši in boljši. Morda je takšno sosledje pesmi naključje, a jaz nisem človek, ki verjame v naključja.
Toda moram priznati: vse, kar sem zgoraj napisal o slišani glasbi, je navadna laž. V resnici je celoten album navaden progresivni power metal z zametki simfonike (zato klaviature).
Provociram iz enega razloga: Morost igrajo svoj premierni koncert konec oktobra v okviru Kadilnice Of Death, zato želim, da dvomite bodisi v celotno recenzijo bodisi v zadnji odstavek. Hočem le, da se na lastna ušesa prepričate, v katerem grmu tiči zajec.