Mortem je norveška metal zasedba, ki je bila ustanovljena davnega leta 1987. Zasedbo sta ustanovila Steinar Johnsen in Marius Vold, ki sta dve leti kasneje k sebi povabila še enega in edinega Hellhammerja na bobnih in Larsa Terjeta Olsena na bas kitari. Kot četverica so posneli demo Slow Death, na katerem so se predstavili kot death metal zasedba. Nedolgo zatem se je omenjena četverica razgubila po različnih bandih, prvi trije pa so se – kakor naj bi bilo znano vsem, ki se vsaj malo zanimate za dotično glasbeno obdobje – združili pod drugim imenom, in sicer Arcturus. Projekt Mortem pa je bil tako rekoč mrtev. Vsaj do nedavnega, natančneje do lanskega leta.

Septembra leta 2019, ko je glasbena industrija še cvetela v vseh ozirih in so se na plano vračali številni že zdavnaj pokopani bandi, se je za tovrsten korak odločila tudi trojica Johnsen/Vold/Hellhammer. Medse so povabili še basista Tora Stavensa in nastal je album Ravnsvart (slov. Vranje črn). Tako kot naslov dema tudi naslov »prvenca« namiguje na glasbeno zvrst, kar pomeni, da so se Mortem odločili za glasbeno transformacijo. S ploščkom Ravnsvart se je kvartet leta 2019 poklonil black metalu, za katerega naj kar takoj povem, da nikakor ne prestavlja kakršnih koli meja žanra, je pa poslušljiv in zabaven. Recenziranemu albumu se vsekakor sliši, da je navedena trojica dolga leta ustvarjala glasbo za Arcturus, čeprav Mortem nikoli ne zvenijo eksperimentalni ali avantgardni. Namesto tega so Mortem večinoma hitrejši, a kdor pozna Hellhammerja, ve, da ta nikoli ne udarja brezglavo ali tekmovalno po bobnih, temveč zmeraj poskrbi za to ali ono tehnično vragolijo. Kdor v tej zvezi sliši kakšno podobnost s sodobnimi Mayhem, potem takem ne sliši narobe. Kdor pa bo v melodičnosti Ravnsvart prepoznal kakšno podobnost s stanovskimi kolegi Dimmu Borgir, tega njegove ušesa prav tako ne varajo.

Ravnsvart je torej primerek melodičnega black metala, ki se ne boji uporabe klaviatur, s katerimi je ustvarjena konkretna doza vzdušja. S tega vidika imamo opravka z introm, ki je zlit z uvodnim in hkrati naslovnim komadom, vmes nas band razvaja z intermezzom, ki je prav tako zlit z drugim polnopravnim komadom (Truly Damned), poleg tega pa so klaviature zmeraj dobro slišne v ozadju. Toda te klaviature niso nosilec glavne riffaže, to so kitare, kar povsem ustreza mojemu glasbenemu okusu. Kot osebni vrhunec bi izpostavil komad Port Darkness ob koncu albuma, ki je najdaljši in ponuja tudi največ raznolikosti. Ta je hkrati hiter in počasen, melodičen in surov, direkten in tehničen.

Če se torej radi odzivate na norveški melodični black metal, vas bo Ravnsvart zagotovo povsem zadovoljil, vendar pa ne pričakujte nove Amerike. Sicer pa: jo sploh potrebujemo?