Za relativno mladim, enočlanskim francoskim bandom stoji precej plodovit Macabre, ki je v preteklih nekaj letih igral v številnih skupinah (Moonreich, Neptrecus, Procession of Death, Septentrion in nekaterih drugih) ter z njimi posnel toliko izdaj, kot jih bo marsikateri glasbenik tekom svoje glasbene kariere le stežka obeležil - kar je seveda lahko dvorezen meč, res pa je, da Macabre večinoma nastopa v vlogi basista. Mortis Mutilati je sicer njegov tretji solo projekt, a se v predhodna dva nisem ravno poglabljala, saj je že zelo kmalu po predlanskem prvencu Sombre Neurasthénie izšel še Nameless Here for Evermore.
Plošček odpre prijetna akustična kitara z rahlo baročnim pridihom, ki ji sledi kar naslovna pesem Nameless Here for Evermore; zmeren black metal z nekaj melodičnimi oprijemi ter običajnejšim, malce nižjim harsh vokalom, s katerim Macabre tekom ploščka kaj dosti ne eksperimentira. Oznaka »Funeral Metal« torej ne vzdrži, saj vsaj z instrumentalnega vidika glasba ne razkriva avtorjevega nenavadnega, ali bolje rečeno pričakovanega zanimanja, ki mu je stroka nadela ime tafofilija, daje pa temu slutiti naslovnica; fotografija enega izmed številnih zanimivih francoskih pokopališč. Na ploščku, natančneje v komadu Neige de sang, seveda ne manjkajo niti orgle, ki glasbi dodajo malce obskurnosti, nato pa jo razbije bolj razgibana, približno petnajstminutna pesem Way to End Your Useless Life v dveh delih. Zaradi zadušenega zvoka se vsaj meni slikajo v misli bolj sepulkralne podobe kakšne zatohle grobnice in ne toliko celotnega pokopališča z bolj odprtim vzdušjem. In ravno v tem je čar Mortis Mutilati, saj je glasba nekakšen kompromis med depresivnim, tradicionalnim in melodičnim black metalom. Instrumenti so ravno prav uravnoteženi in na trenutke preideta v ospredje tudi bas kitara in bobni, četudi programirani.
Naslov ploščka aludira na in morebiti celo nosi ime iz Poejeve pesmi Krokar (predzadnja pesem je namreč Quoth the Raven, Nevermore) in podobno tudi Macabre ne odkriva tople vode, so pa njegove pesmi zelo pronicljive, ravno prav razgibane, da ne zapadejo v monotonijo in ravno toliko dinamične, da ne zvenijo živčno in nenaravno. Če povzamem, je Nameless Here for Evermore plošček, ki bi ga bilo škoda spregledati.