Ne me vprašat, katera plošča po vrsti od Motörhead je tale, ker ob toliko izdajah po moje tudi sam Lemmy ne šteje več. Povem pa vam, da je po vsem tem Lemmyu treba postavit spomenik, po njem poimenovat par ulic, če pa že ne drugega, bi pa lahko bil na bankovcu za 100 dolarjev. Mislim poplnoma resno - on je taprav!!! Snake Bite Love nadaljuje tradicije njihovih zadnjih plošč, torej tistih odkar so Lemmy in njegovi spakiral kufre in odšli v Ameriko okrog deset let nazaj. Vse skupaj še najbolj spominja na prejšnjo ploščo, Overnight Sensation (s to razliko da so kitare za odtenek manj težke), kaksen riff sem ter tja pa me nehote spominja na March Or Die ali pa na še kaj starejšega, denimo kakšno ploščo iz njihovega poznega angleškega obdobja. Sicer pa je plošča veliko bolj pestra in raznolika kot se mi je zdelo ob prvem poslušanju. Najdejo se tudi kakšni netipični Motörhead riffi, ki dajejo plošči svoj pečat. Komad Assassin ima zelo zanimivo strukturo, na Take The Blame je slišati celo simfonične vložke, na komad Don't Lie To Me pa bi se po moje dalo celo plesat. Sicer pa je Snake Bite Love 100% Motörhead plošča, kar med drugim dokazujejo tudi komadi kot so Love For Sale, Dogs Of War, Snake Bite Love, Better Off Dead in tudi baladni Dead And Gone, ki je komad kova kakršne znajo delati samo Motörhead, za boljši občutek pa lahko potegnete vzporednice z Love Me Forever s plošče 1916. Tole ploščo bi označil kot zelo ekstremno, nadvse in sploh priporočljivo, če pa ste Motörhead fan, potem je stvar jasna - takoj v štacuno!!!