Kakšna misterioznost! O skupini Musmahhu in članih tega projekta je težko kar koli poizvedeti. Še besedilo v knjižici, ki je priložena CD-ju in popisana v pisavi, sicer povsem skladni z metalskim duhom, je le stežka berljivo. Kot da ne bi hoteli, da je razumljeno. Musmahhu so tako zavito v tančico skrivnosti ponudili švedski death metal z debitantskim albumom Reign of the Odious, ki je izšel 11. januarja letos. Glasba je stvaritev Swartadauþuza, ki je na albumu prispeval strune in klaviature, za vokal in besedilo je poskrbel Likpredikaren, Kévin Paradis pa je bobnal.

Album sestavlja sedem pesmi v 43 minutah. Otvori ga Apocalyptic Brigade of Forbidden Realms, ki je bila sicer brez krajšega uvoda že ena izmed dveh pesmi EP-ja Formulas of Rotten Death, izdanega leto prej. In že s prvim posluhom albuma poslušalec občuti zvok Musmahhu – mističen, poln in malce odmevajoč.

Swartadauþuz je glasbo napolnil s podrobnostmi ter igro različnih instrumentov in zvočnih efektov. V Musmahhu, Rise!, Slaughter of the Seraphim in Thirsting for Life's Terminus se sliši celo pizzicato godal. Zvoku je dodano odmevanje, ki se še posebej izraža pri bobnih, kar da zvok groma ali pa je ta še dodatno podprt z zvokom strele, s katerim se velikokrat začnejo ali zaključijo sekvence pesmi. Kljub različnemu naboru glasbil pa ima bas kitara na albumu dokaj zanemarljivo vlogo. Na svetlo pride zgolj pozdravit, najbolj prepričljivo v Reign of the Odious, kjer v četrti minuti dopolnjuje najlepšo instrumentalno sekvenco albuma. Ta se začne pri 4:14, melodijo pa izmenjaje vodi več kitarskih različic. Kar pa je tudi edina izjema pri tem, da noben instrument na albumu nikoli nima glavne vloge. Še kitarsko soliranje pravzaprav ni soliranje, saj se vedno sliši nekako v daljavi – na primer v Apocalyptic Brigade of Forbidden Realms (4:31) ali Slaughter of the Seraphim (3:00). Pri Slaughter of the Seraphim je tudi opaziti, da kitarska podlaga, ki se začne pri 2:43, ni slišati povsem v skladju z bobni ter melodijo druge kitare. Polnost zvoka, ki jo dajo različni instrumenti in zvočni efekti, je tu zaradi prenasičenosti že pravzaprav kaos.

Vokal Likpredikarena je močan, strašen in z vidika razpona dokaj statičen, kar pa razširja s trpečimi kriki in teatralnim dopolnjevanjem pripovedovanja besedil. Te na začetku albuma navdihuje skandinavska in mezopotamska mitologija – iz slednje je črpano tudi ime skupine, ki ponazarja pošast s sedmimi kačjimi glavami, opevana tudi v pesmi Musmahhu, Rise! – nato pa se dotaknejo še božanske materije in trpljenja, Thirsting for Life's Terminus pa pripoved zaključi s samomorom.

V švedskem death metalu slabe kreacije skorajda ni bilo pričakovati in tudi Musmahhu pri tem niso razočarali. Težko se je celo odločiti, katera pesem z albuma mi je bolj všeč, verjetno pa bi za najbolj všečno izbrala Burning Winds of Purgatory, ki je teatralen višek albuma. Glasba in vokal brez besedila prepričljivo odigrata zgodbo, ki jo Musmahhu želi povedati – dogajanje v vicah uprizarja hreščeči zvok kitare kot prasketajoče gorenje in vokal s kriki muk. Skoraj že čutiš ogenj pod nogami in vonj po zažganem. Z delom bi lahko nastopali v gledališčih!