Nobena neznanka ni, da se vodilni mojstri britanskega doom metala znajo odlično inspirirati iz svojega starega materiala. Tudi tokrat so naredili podobno, vendar se niso zgledovali po svojem zgodnjem, deathmetalsko obarvanem obdobju, temveč nam postrežejo s ploščo, ki nam v spomin vrne plošči The Angel And The Dark River in Like Gods Of The Sun. Kot bi se zgodovina My Dying Bride pisala ponovno, a A Line Of Deathless Kings je daleč od plagiata prej omenjenih plošč.
A Line Of Deathless je v celoti odpeta s clean vokalom, ki ga Aaron že preizkušeno obvlada. Kitarske linije so to, kar bi od My Dying Bride tudi pričakovali, vendar presenetijo na nekaterih delih, ko slišite kakšnega izmed najostrejših riffov, kar ste jih slišali v zgodovini My Dying Bride. Klaviatur na A Line Of Deathless Kings ni kaj dosti, bobnanje pa vodi počasne ritme, z občasnimi prehodi na hitrejši tempo. Brez dvoma na A Line Of Deathless Kings doživite tisti pravi My Dying Bride drive komadov, ne izostane niti njihova pomirjajoče melaholična atmosfera.
Album je po eni strani sestavljen iz za My Dying Bride značilnih elementov, po drugi strani pa zaradi uspešnih variacij na temo in z občutkom vstavljenih elementov deluje zanimivo in sveže. Brez bojazni, My Dying Bride se tudi na svojem devetem studijskem albumu niso izpeli. Drznem si celo trditi, da je A Line Of Deathless Kings eden najboljših izdelkov te zasedbe.

Matija