Napalm Death letos praznujejo že štiriintrideseto leto obstoja (v trenutni postavi sicer bolj ali manj konstantno obratujejo okrog četrt stoletja), kar je vsekakor zavidljiva številka, ne zgolj znotraj ekstremnejše glasbene scene, temveč tudi širše. Še tiste zasedbe, ki jim nekako uspe preživeti do take spoštljive starosti, navadno kažejo znake upehanosti in izčrpanosti, studijske izdaje so redke, glasba je večinoma le še bleda senca lastne preteklosti ali pa gre v najboljšem primeru za kolikor toliko spodobno kopiranje samih sebe. Kaj takega bi bilo po letih sodeč pričakovati tudi od Napalm Death, vendar slednji dokazujejo, da jim leta nikakor ne morejo do živega oziroma na trenutke zvenijo celo še boljše kot v mlajših letih.
Apex Predator - Easy Meat tako predstavlja že petnajsti (če tu ne upoštevamo cover albuma Leaders Not Followers Part 2) celometražni izdelek banda, na katerem se tokrat zvrsti štirinajst pesmi. Band po daljšem intru udari na polno in ne popusti vse do konca ploščka. Prav vse pesmi delujejo sveže, udarno in premišljeno, besedila pa imajo kot vselej močno družbenokritično noto, vsi člani zasedbe pa zvenijo enako kot v najboljših dneh. V drugi polovici albuma sicer band malce umiri žogico in pogosteje postreže s pesmimi srednjega tempa (vsaj v okvirih deathgrinda), ki pa zvenijo vsaj tako dobro kot hitrejše skladbe in obenem izjemno spevno za žanr, ki ga band zastopa. Za grind najdemo tudi veliko atmosferičnih in bolj temačnih elementov, ki pa samo dvigujejo vsesplošno kvaliteto ploščka. Tudi sama produkcija je ravno prav »čista« in omogoča, da pridejo do izraza prav vsi instrumenti vključno z vokalom, in je v tem smislu nadaljevanje dobre prakse iz zadnjih nekaj albumov zasedbe (za kar je že petnajst let zaslužen predvsem Russ Russell).
Sicer v diskografiji Napalm Death ne morem najti slabega albuma, vendar vse odkar so pred desetletjem izdali prvi celovečerec The Code Is Red ... Long Live The Code pod Century Media Records, band znova in znova deluje kot prerojen (tokrat že petič pod okriljem omenjene založbe). Očitno so ubrali zmagovalno taktiko, saj vsak album prinese nekaj novega in svežega, obenem pa ohranjajo svoj »trademark« zvok ter si vedno pustijo dovolj rezerve za manjše inovacije v bodočnosti, kar daje občutek, da bi lahko na sceni brez težav vztrajali še mnoga leta. Upajmo, da bo temu tudi res tako. Skratka, pionirji ostajajo prvaki oziroma rečeno drugače, Napalm Death so še vedno »leaders, not followers«.