Končno. Končno sem se prepričal, da po številnih besedah hvale tudi sam posežem po black metalu iz hiše Nightbringer, ki danes že spoštljivih 18 let konkretno ruži po obličju Zemlje. Po odlično sprejetem albumu Ego Dominus Tuus so imeli Američani kar veliko dela s tem, da se s Terra Damnata približajo predhodniku ali ga celo presežejo; kljub nepoznavanju si upam trditi, da je duetu/sekstetu to uspelo.
Peti studijski album zloveščih glasbenikov s koreninami iz Evrope, od koder band tudi očitno črpa največ navdiha za svojo glasbo, ponuja zelo veliko še bolj hitrega black metala, ki se le poredko ustavi in poslušalcu ponudi kratek premor, da enkrat, največ dvakrat globoko zadiha, preden se norija nadaljuje. S tem vsem tistim, ki poznajo band že dalj časa, po mojem nisem povedal kaj dosti novega, saj sem bil deležen podobnega opisa ravno s strani kolegov, ki so mi band priporočali. Nadnaravni in neumorni šus pa tudi ni tisto, kar me pri Terra Damnata fascinira, saj znajo šus delati tudi Dark Funeral, pa zaradi njih v preteklosti še tudi nisem začel pisati hvalospevov. In čeprav sem na spletu prebral nemalo mnenj, ki trdijo, da zvenijo sodobni Nightbringer ravno kot dotični Švedi, bi jih prej primerjal s sodobnimi Marduk in njihovim še posebej uspelim Frontschwein. Če Nightbringer že zvenijo švedsko, potem jim slednja primerjava zagotovo govori bolj v prid.
Druga primerjava, ki se je po mojem tudi ne branijo, je primerjava z avstrijskimi Abigor, s katerimi so Američani v začetku tega leta izdali skupen split. Podobnosti z avstrijsko trojico slišim predvsem pri visokotonažnih kitarah, ki proizvajajo tiste nalezljive in melodične pasaže, zaradi katerih Terra Damnata ne zveni le kot kup hrupa in trušča, temveč kot dobro naoljena violina, ki se ne boji uporabe nekaterih disharmoničnih prijemov – tako kot se tudi spodobi za Avstrijce.
Seveda pa na aktualnem ploščku iz hiše Nightbringer ne slišimo ves čas samo grmenja in bliskanja, temveč vmes tudi večkrat zapiha veter, ki s seboj prinese nežne klaviaturske oziroma orgelske melodije in še nemalo katero drugo obliko ambientalnega vzdušja.
Čeprav torej Nightbringer s počasnejšimi aranžmaji na eni in simfoničnimi aranžmaji na drugi strani dodobra praskajo po površju modernega black metala, je njihov zadnji album daleč od tega, da bi ga lahko na kakršen koli način stlačili v predalček »popularen«. Ta je ves čas temačen, grd in povsem brezkompromisen.