Čeprav se Praeludium konča s priredbo Opus Nocturne slavnih švedskih black metalcev Marduk, je zaključna pesem vse kaj drugega kot reprezentativna za dotični EP. Ocram, tudi ime edinega člana banda, namreč večji del skorajda petindvajset minut trajajočega ploščka posveča hitremu in brezkompromisnemu black metalu. Le redko, kot na primer proti koncu komada My Death ali sredi Arrogant To The End, se nevihta strupenih kitarskih riffov, blast beatov in zlobnega black metal screama umakne bolj za(pre)mišljenim kitarskim linijam. Načeloma vse skupaj deluje tudi dovolj zrelo, da nekoliko utrujeno in vsega hudega vajeno blackmetalsko srce naredi majhen poskok navdušenja, a le-to se dejansko poleže, ko zadnji toni utihnejo in za seboj zabrišejo vsakršno sled o pravkar slišanem. Razlog? Praeludium je enostavno preveč soliden, preveč povprečen, že prevečkrat slišan in premalo izstopajoč. Zaradi vsega naštetega ne ponuja nič več kot le nekaj mravljinčastih trenutkov kurje polti, kar pa je daleč premalo, da bi se poslušalec ob drugem poslušanju spomnil tega ali onega dobrega trenutka ali komada (izjemi sta navedeni zgoraj), kaj šele da bi si žvižgal refren na temni poti domov od avtobusne postaje, kjer ga je odložil zadnji avtobus pred vrnitvijo v garažo. V tej zvezi bi bilo zagotovo boljše, če bi Ocram v svojo čisto prvo solo studijsko izdajo vpletel več temperamenta in vzdušja domovine Španije. Na ta način bi se hkrati odlepil od ostalih glasbenih kolegov, ki pod »špansko« razumejo reinterpretacijo »skandinavskega«.