Ozzy Osbourne spada v svetovni glasbeni industriji med imena, ki dejansko ne potrebujejo nobene predstavitve. Po številnih škandalih takšne in drugačne narave in eno odpovedjo njegove turneje za drugo pa je zagotovo kot strela z jasnega udarila novica o novem albumu. Po desetih letih tišine imamo z Ordinary Man naslednika albumu Scream, na katerem pa ni sodelovalo kaj dosti običajnih možakarjev.

Kar je za večino glasbenikov povsem nepredstavljivo, je za Ozzyja nekaj čisto običajnega. S tem se navezujem na zvezdniško garnituro sodelujočih glasbenikov, s katero je Ozzy ovekovečil morda svoj zadnji studijski album. Na celovečercu Ordinary Man so tako med drugim sodelovali Andrew Watt (California Breed), ki je hkrati kot producent recenziranega albuma prevzel večinsko kitarsko delo, Duff McKagan (Guns’N’Roses) na bas kitari in Chad Smith (Red Hot Chili Peppers) na bobnih. V nekoliko manjšem obsegu pa so sodelovali še Slash (Guns ‘N’ Roses), ki je poskrbel za kitarski solaži v komadih Straight To Hell in Ordinary Man, Tom Morello (Rage Against The Machine) je kot še en kitarist več sodeloval pri skladbah Scary Little Green Man in It’s A Raid, medtem ko kot najodmevnejši imeni sodelujočih zagotovo odmevata pop zvezda Elton John in raper Post Malone, do katerih se bom še vrnil.

Pa zvezdniška zasedba tudi pozitivno doprinese k albumu? Načeloma bi lahko vsak glasbenik dal več od sebe oziroma pustil na albumu večji pečat (razen Posta Malona), a pod črto album v mojih ušesih več kot deluje. In to predvsem po zaslugi Ozzyjevega edinstvenega vokala. Res neverjetno je, v kako dobri vokalni formi oziroma kondiciji je Ozzy. Seveda na tem mestu vsakemu bralcu oziroma poslušalcu prepuščam, da sam presodi, koliko studijske čarovnije je bilo treba uporabiti za takšen končni rezultat, a ta okoliščina me nikakor ne moti. Če so glasbeni tehniki preveč »šraufali« in »montirali« na Ozzyjevem glasu, bomo to lahko videli v živo – pod pogojem, da se bo Ozzy sploh še kdaj vrnil na oder. Toda album, kakršen je, nam bo ostal v večnem dobrem spominu na Princa teme.

In kakšen je ta? Presenetljivo miren oziroma baladen, kar pa vsekakor ustreza avtobiografski tematiki Običajnega človeka, kar pa Ozzy zagotovo že dolgo ni več. Po uvodnem udarnem komadu Straight To Hell, ki ga – kot že omenjeno – dodobra začini Slash, se stvari z All My Life konkretno umirijo na raven Ozzyjeve klasike Dreamer. Z Goodbye nam je sprva postreženo s še enim počasnejšim komadom, katerega instrumentalni del se postopoma razvije v ponovno hitrejši in udarnejši drugi del oziroma zaključek. Nato je na sporedu še en preobrat, naslovna skladba in z njo še ena balada in hkratni vrhunec albuma. Ozzyju se v vokalnem duetu pridruži Sir Elton John, ki s klaviaturskim vložkom poskrbi za posebno vzdušje, ki ga Slash s solažo le še nadgradi. Z Under the Graveyard se nadaljuje pripovedovanje Ozzyjeve življenjske zgodbe, mirnejše vzdušje pa je prekinjeno z groovy kitarskim ritmom in kančkom eksperimentiranja. Na tej točki albuma je vrhunec torej že za nami, sledijo še solidne (hard) rock melodije, med katerimi pa v mojih ušesih izstopata še dva komada. V prvi vrsti oziroma pozitivni luči Scary Little Green Man, ki postreže z veliko mero Ozzyjeve hudomušnosti oziroma duhovitosti, kar v praksi pomeni navihano besedilo, nalezljiv refren in številne menjave tempa. V nič kaj prida pozitivnem duhu pa izstopata komada z raperjem Postom Malonom. Medtem ko pankovsko nabit I’m a Raid, pri katerem Malone dejansko še gre nekako skozi, pa Princ teme v sodelovanju z Malonom s komadom Take What You Want ustreli pravega kozla. Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj koli slišal Ozzyja, da sodeluje v povprečnem pop-rap komadu.

A če naj bo Ordinary Man njegov zadnji studijski album in je to sodelovanje bilo nekakšna dolgoletna želja, naj mu bo tudi ta spodrsljaj oproščen. V njegovem življenju jih zagotovo ni bilo malo, a prav zaradi teh je Ozzy pač Ozzy. Naj mu zdravje še dolgo služi!