Švedski progresivni thrasherji Paranorm so, res da že pred mesecem dni, izdali svoj drugi EP, ki so ga poimenovali Edge of Existence. Njihovo diskografijo dopolnjuje še krstni Pandemonium's Rise (2011), ki spada v isti velikostni razred (šest pesmi za slabe pol ure zabave). Skupaj se nabere minutaže skoraj že za polnovreden studijski album.
Paranormalni pojavi se ne dajo razložiti z znanstvenimi poskusi in so tuji vsakdanjim izkušnjam. Na srečo je glasba normalna in merljiva! »Rob obstoja« je po mojem mnenju zelo preudarno izbrana besedna zveza, ki se vzajemno dopolnjuje z njihovim imenom. Pregovor pravi, da so dobre stvari v življenju vedno tri, zato našemu besednemu paru dodajmo še kozmično naslovnico, ki me rahlo spominja na stil, ki ga uporabljajo tematski somišljeniki Obscura.
Lahko bi vlekel vzporednice med omenjenima skupinama, a bolj kot podobnosti po filozofski plati so pomembne razlike v glasbenem stilu. Obscuri tu ne bom posvečal preveč pozornosti, saj je ekipa iz Uppsale dovolj zanimiva sama po sebi. Nočem biti lažni prerok in enačiti filozofije obeh bandov. Poudaril bi rad, da so Paranorm ostali v thrashevskem spektru besedil - družbena kritika, agresija, osebne stiske in podobno. Izbrali so si nasilno surov vintage način snemanja (ali zaradi »keppin' it real« ali pomanjkanja denarja, ne vem), ki nam ponudi zvok, na katerega prisegajo ol' school thrasherji, pa naj bo to Bay Area ali Nemčija. Thrash or die koncept. Vokal mi zveni nekoliko podobno kot Mille v mladih letih (npr. albuma Extreme Agression in Pleasure to Kill). Harmonične solaže rahlo izkrivijo popolno thrashersko relnost, a jo kaj hitro uravnoteži shredding, ki mu sledi še malo shreddinga v spremstvu tupa-tupa-tupa bobnov s shreddingom. Saj veste, o čem govorim.
Vse to je ena plat zgodbe. Progresija je druga plat medalje. Zelo je posrečeno kombiniranje stare šole in neznanega, saj bi enolično tupa-tupanje bobnov malo zahtevnejšega poslušalca uspavalo po dveh pesmih. Desolate Worlds, pesem na robu obstoja EP-ja, pooseblja to dvojnost. Ta pesem je dokaz, da fantje črpajo navdih tudi iz obveznega metalskega čtiva - Chucka Schuldinerja. Zgradba komada je predvsem poklon albumu The Sound of Preservance, v manjši meri pa tudi Fragile Art of Existence. Hja, obstoj si je na velikosti Planckove konstante vedno podoben, bivati je vedno bolje kot ne-bivati (Descartes). Progresivni ton ploščku daje občasna uporaba klaviatur, da opraviči naslovnico z opustošenimi svetovi in temno energijo v morju časa. Desolate Worlds je priporočena pesem, če imate le nekaj minut časa. Če še tega ne, pa poslušajte vsaj enajsto minuto EP-ja (Sunstorm).
Torej, pripravite se na pot v neznano, kjer vse upanje umre. Dame in gospodje – Paranorm!