Kdo je Pero Defformero? Pero Defformero je praktično neznan (in tehnično gledano tudi neobstoječ) lik v enem delu stripa Alan Ford. Pero Defformero pa je tudi ime znanega banda iz Novega Sada, katerega ustanovitelj, kitarist Saša Friš, je (tako kot večina bivše Juge) velik oboževalec dotičnega stripa. Zgodovina zasedbe sega v zgodnja 90-a, ko je Friš dobil idejo, da bi začel kombinirati elemente hard rocka in heavy metala s turbofolkom, ter napisal skladbi Veče na plaži in Srca tvoga plam. Da bi svoje delo razvil naprej, je ustanovil skupino, ki je posnela dva samonaslovljena albuma, a drugega nikoli ni uradno izdala (kdor ga je slišal, mu je jasno, zakaj). Zaradi pomanjkanja interesa je band prekinil aktivnosti za nedoločen čas, medtem pa se ga je v srbskem undergroundu prijel kultni status in na pobudo oboževalcev so se fantje leta 2003 zopet zbrali skupaj. Popularnost skupine je začela strmo rasti in leta 2009 je izdala svoj drugi (uradni) album z naslovom Undergrand, ki so ga v večini sestavljale skladbe s prvenca, a predelane, dodelane in spodobno posnete. Plošček jih je izstrelil med zvezde balkanske heavy metal scene in po številnih koncertih ter drugih bolj ali manj uspešnih projektih v zadnjih petih letih se Pero Defformero vračajo z naslednikom Undergranda, naslovljenim Jer to liči na taj način?.
Ker gre za naslednika zelo uspešne plošče, so posameznikova pričakovanja precej samoumevna, poleg tega pa so nas Pero Defformero z zabavnimi spoti v svojem tipičnem stilu že daleč vnaprej rajcali s komadi Sedmica na lotu, Ćerka đavola in Metal sviraću. Slednji tudi otvori album z naspidiranim, umazanim, motörheadovskim žaganjem in predstavlja odličen, energičen uvod, ki pričakovanja takoj dvigne za stopnjo više. Če bi se Lemmy pisal Kilmitrović, bi Motörhead igrali točno tako glasbo. Kljub isti glasbeni formuli (heavy metal vs. turbofolk) pa so komadi ansambla Pero Defformero precej razgibani, kar dodatno potrdi naslednji komad, Gotičarka II. Zakaj se je band odločil predelati enega od najboljših (in najbolj heavy) komadov na Undergrandu, je zame neznanka, a rezultat je nadvse všečen. Gre za predelavo v pravem pomenu besede - jedro komada ostaja isto, vse ostalo pa je prilagojeno za potrebe ustvarjalne svobode. Produkt je še en naspidiran heavy metal štiklc, ki po zvoku močno vleče na Iron Maiden. A težko bi primerjal originalno in novo različico Gotičarke, saj gre za dve različni skladbi in obe zvenita prav kul. No, novejša ima en huuud minus. Če bi jo odrezali nekje na štirih minutah in pol, bi bila super, tako pa se na dotični minutaži zadeva kar naenkrat prelevi v nekaj povsem drugega, nek počasen »regi-rastaman-no-woman-no-cry« komad, v katerem dve minuti gostuje Žarko Kovačević iz zasedbe S.A.R.S. Kaj je bilo tega treba, res ne vem, predvsem pa je spričo tega povsem neumestnega »downerja« pesem praktično neuporabna na žurkah oziroma za tematsko opredeljeno javno predvajanje. Na srečo se tempo z ramštajnovskim Gastarbajterjem zopet pospeši in dvigne upe, te pa potrdijo tudi nekoliko ciganska Fejsbuk Stana, yesovska Extra (z gostujočo pevko Tijano Bogičević) in eksperimentalno zveneča Sedmica na lotu. Album do konca popeljeta romantični Volim te, ki priskrbi nadvse pester nabor prispodob za opisovanje globine ljubezni, in že omenjena, odlična Ćerka đavola, čeprav bi tudi pri slednji lahko enominutni akustični zaključek odrezali ali pa ga vsaj dodali posebej kot outro, po možnosti v za band nekoliko bolj tipični stilski obliki.
In kako so se torej Pero Defformero predstavili z novim ploščkom kot celoto? Metal riffi so v primerjavi s predhodnikom bolj težki in udarni, medtem ko so Biškejeve narodnjaške vokalne linije bolj dodelane in manj zajebantske. Večini sicer popolnoma neposlušljiva fuzija heavy metala in turbofolka se tokrat ujema še bolje, saj pesmi celovito delujejo kot uravnotežena kombinacija obeh glasbenih zvrsti, začinjene pa so še z odličnimi, ravno prav dolgimi (kratkimi) solažami, dodatno popestritev v obliki dobre doze humorja pa seveda nudijo tudi besedila. Kot rečeno, je album precej razgiban; komadi imajo različne stile, vendar (kot ste verjetno uspeli razbrati že po njihovih opisih) ti prepogosto spominjajo na prepoznavni stil nekoga drugega, kar kljub nadvse okusnemu ušesnemu obedu pusti nekoliko grenak priokus že slišanega. Jer to liči na taj način? je torej povsem dostojen naslednik hita Undergrand, le-tega v nekaterih pogledih celo preseže, a sem in tja tudi malo razočara. Pero Defformero pač nadaljujejo v smeri, ki so si jo zastavili in sami zarisali. Da niso muha enoletnica, so dokazali, žal pa je dotični plošček hkrati tudi epilog njihove glasbene poti, saj se band z njim in spremljevalno turnejo od oboževalcev počasi poslavlja.