Pestilence so se dokončno vrnili. Po dokaj medlem »reunion« albumu Ressurection Macabre, se nam Mameli & Co. predstavljajo z novo kreacijo, imenovano Doctrine. Osemstrunske kitare, bolj dodelan (sicer obrabljen protireligijski) koncept in predvsem bolj zrele strukture so najpomembnejše točke izdelka, ki jih je nujno omeniti.
Komadi brezkompromisno razkrivajo spreobrnjenega kitarista in pisca, ki je dokončno odstopil od eksperimentiranja v »čudnih« zvrsteh in se raje vrnil k eksperimentiranju v kraljestvu glasbe, ki mu je najbližje, torej metalu. Fuzija dveh progresivnih death metal klasik, Testimony Of The Ancients, ter v tistem času nerazumljene Spheres, se v Doctrine perfektno vlije v obliko, pripravljeno za naslednika prej omenjenih albumov, ki v devetdesetih na žalost nikoli ni izšel. No, če dobro pomislim, mogoče celo na srečo. Sinergija kitar je nevprašljiva, ujemajoča, kohezivna kolekcija riffov pa je pravzaprav pravilno neprisilna oziroma smiselna v kontekstu »manj je več«. Fretless bas, ki ga servira (sicer precenjeni) Jeroen-Paul Thesseling, zapolnjuje glasbeno sliko nizkih tonov, izstopa pa v nekaj solo izletih, ki bi lahko bili veliko bolj izvirni. Večina komadov potuje po ustaljenih tirnicah, drži pa dejstvo, da bo album zopet delil poslušalce: na tiste, ki prisegajo na zgodnejše obdobje, na tiste, ki ne odstopajo od devetdesetih in tiste, ki jim je najljubše novo obdobje. Če ste fan, boste sprejeli in poizkušali razumeti prav vsa. Ali ni ravno to namen?
Pestilence ostajajo v prvih bojnih linijah ustvarjanja na svoj način, v kombinaciji z ostalimi »brati« prestavljanja mej v zgodnjih devetdesetih (Atheist, Believer, Morbid Angel itd.) pa znajo v prihodnosti, ob primernem (in pričakovanem) razvoju, pričarati še kak izdelek (naj)višjega nivoja.