Leta 2014 izdani Where Greater Men Have Fallen je med vsemi Primordialovimi dolgometražci (upravičeno) doživel še najbolj mlačen odziv s strani kritikov in tudi dela poslušalcev. Čeprav ni slab, album preprosto ni dosegal visokega nivoja kakovosti ostalih Primordialovih ploščkov. Kakor koli, po slabih treh letih in pol je napočil čas za že deveto studijsko izdajo, na katero je marsikateri oboževalec zasedbe polagal precejšnje upe.

Kot smo zdaj že navajeni, Primordial tudi tokrat ponujajo okrog (dobro) uro dolgo stvaritev z osmimi skladbami, med katerimi vse z izjemo ene presegajo sedem minut trajanja. Po prvih nekaj skladbah je moč opaziti, da tokrat Primordial bolj izrazito posegajo po »klasičnih« doomerskih elementih in temu primeren je tudi tempo, ki le redko doseže območje večjih hitrosti. Z vidika izvedbe in produkcije je tudi tokrat težko kakor koli oporekati in tudi večina skladb zveni bistveno bolj zanimivo kot na predhodniku. Četudi na ploščku ni čutiti neke pretirane inspiracije, se na njem kaže zrelost zasedbe, tako pri komponiranju kot pri samem spoju vsega skupaj v smiselno celoto. Where Greater Men Have Fallen se zato niti ne zdi več tako odvečen, temveč bolj kot potrebna izkušnja, iz katere so se Primordial nekaj naučili. Morda bistveni pokazatelj kakovosti banda pa je na Exile Amongst The Ruins ta, da je albuma z vsakim novim poslušanjem več in ne manj, da gre za »grower« v pravem pomenu besede. Zato je tudi prezgodaj, da bi ga poskušali kvalitativno razvrstiti znotraj preostalega Primordialovega opusa, je pa očitno (in povsem pričakovano), da ne pride blizu mojstrovinam, kot sta npr. The Gathering Wilderness in To the Nameless Dead.

Kljub pozitivnemu splošnemu vtisu pa na koncu še k manj prijetni zadevi. Vsemu naštetemu navkljub Exile Amongst The Ruins ne ponuja prav veliko novega, zato se bo na tej točki (po devetih dolgometražnih izdajah) zasedba vendarle morala vprašati, kam in kako naprej.